Nekdanjemu komandirju domžalske policijske postaje vrhovnega sodišča ni uspelo prepričati, da je bil neupravičeno pravnomočno obsojen zaradi devetih kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu. Pred tem je namreč ljubljansko višje sodišče v pretežni meri potrdilo prvostopenjsko sodbo, nekdanji komandir pa je bil nazadnje obsojen na pogojno kazen enega leta in deset mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Na sojenju se je izkazalo, da je bilo več zaposlenih na domžalski policijski postaji izpostavljenih vpitju komandirja, po mnenju sodnice pa je bila vulgarna komunikacija celo komandirjevo andragoško orodje pri vzgoji policistk in policistov.
Vpitje, zasmehovanje, žaljenje ...
Njegovi podrejeni so pričali o pogostem vpitju, neenakovredni obravnavi, zasmehovanju, žaljenju, da so nesposobni, vulgarno obnašanje do policistk pa je imelo tudi spolno konotacijo. Obramba je po drugi strani ves čas trdila, da je komandir zgolj policist stare šole, ki je zahteval red in disciplino. Bil je strog, vendar pošten, nikogar ni imel namena žaliti, glasen pa je bil zaradi težav s sluhom.
V zahtevi za varstvo zakonitosti je obramba med drugim opozarjala, da sodišče ni zaslišalo komandirjeve nekdanje žene, ki bi lahko pričala o njegovem načinu komunikacije in izražanja ter tudi o glasnosti njegovega govorjenja. Toda vrhovni sodniki so opozorili, da je nekdanji komandir na sojenju zaslišanje nekdanje soproge sprva predlagal, da bi povedala, da sta se razšla prav zaradi tega kazenskega postopka. Šele pozneje, v fazi zaključnih govorov, je zaslišanje nekdanje soproge predlagal z utemeljitvijo, da bi pričala o glasnosti njegovega govorjenja.
Zmožen normalnega komuniciranja
Toda kot so opozorili tudi vrhovni sodniki, je že sodni izvedenec otorinolaringološke stroke ugotovil, da stopnja izgube sluha v obravnavanem obdobju ni predstavljala ovire za normalno komunikacijo. »Ne drži torej očitek vložnikov, da je sodišče spregledalo podatke, da se je obsojencu sluh konstantno slabšal,« so sklenili vrhovni sodniki. Izvedenec je namreč ugotovil, da je starostna naglušnost obsojenca minimalna in ne vpliva na glasnost govorjenja. »Obrazložilo je, zakaj sledi zaslišanim pričam, vključno z oškodovanci, da je obsojenec nanje vpil oziroma kričal – 'se živalsko drl', 'se drl kot na psa' – kar ni enako,« so med drugim zapisali v sodbi vrhovnega sodišča. Tudi dejstvo, da izvedenec z obsojencem ni opravil razgovora, temveč je svoje mnenja pripravil le na podlagi medicinske dokumentacije, za vrhovno sodišče ni bilo problematično, saj je bilo obsojen za šikaniranje med letoma 2011 in 2014, zato razgovor v času priprave izvedenskega mnenja leta 2019 ne bi imel nikakršnega vpliva na ugotavljanje dejstev.
Obrambi pri vrhovnih sodnikih prav tako ni uspelo vzbuditi dvoma o verodostojnosti oškodovancev, ki so po mnenju sodišča ves čas postopka smiselno enako pričali o obnašanju komandirja, njihove besede pa so potrdile tudi druge priče. Že višje sodišče je prizadevanja obrambe označilo kot neuspešen poskus diskreditacije oškodovancev.
