Sredi marca lani je bil pri svojem bivalniku na odročnem kraju v gozdu pri Zgornjih Duplicah pri Grosupljem hudo pretepen 77-letni Stanislav Knafel. Tako hudo, da mu tudi reševalci, poklical jih je prijatelj, ki ga je našel, niso mogli več pomagati. Kot domnevne krivce je na zatožno klop tožilstvo posadilo Kočevce 25-letnega Marjana Brajdiča, 20-letnega Mihaela Grma, njegovega leto starejšega brata Marjana in pri njuni družini živečega bratranca, 24-letnega Marka Belcla. Po končanem dokaznem postopku so bile včeraj na vrsti zaključne besede. »Vsem štirim je kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom dokazano,« je vztrajala tožilka Petra Vugrinec in predlagala kazni od najmanj devet (Belcl) do deset let zapora (Marjan Grm), odvisno od predkaznovanosti. Precej bolj je bila četverica zadovoljna med poslušanem zaključnih besed odvetnikov Andreja Gerloviča, Igorja Grošlja, Marka Makuca in Bojana Celarja; vsi po vrsti so zaradi pomanjkanja dokazov zahtevali oprostilno sodbo. »Pridružujem se govoru svojega odvetnika in nisem kriv,« so ponavljali obtoženi, ko je sodnica še njim dala besedo.
Vugrinčeva je opozorila na dokaze. Na kljuki bivalnika, Knaflovi denarnici v bivalniku in žrtvi so forenziki našli Belclove sledi. Brajdič je sam pokazal, kam v potok Ižica na Igu so odvrgli predmete, ki bi jih lahko obremenili. Tam so našli Knaflov telefon in jakno z rokavicami, maskirnimi kapami in nabojem, na katerih so našli sledi bratov Grm in Marka Belcla. Tožilka je tudi analizirala njihovo gibanje usodnega dne; sestavili so ga s posnetki nadzornih kamer, gibanja njihovih telefonov po baznih postajah in na podlagi izjav prič. Z alfo romeo so se Brajdič, Belcl in Mihael Grm pripeljal do policije v Mostah, kjer je bil takrat Marjan Grm. Nato so se skupaj odpeljali proti Grosupljemu, mimo osnovne šole Polica in nato peš odšli do Knaflovega bivalnika. Tam so ga začeli pretepati in niso odnehali niti, ko je obležal na tleh. Bilo je najmanj sedem udarcev v glavo in druge dele telesa. Potem so mu zvezali roke in noge in jih skupaj povezali na hrbtu ter pobegnili, je povedala tožilka. Dogajalo se je 18. marca lani popoldne. Šele naslednji dan okoli 12.30 ga je našel prijatelj.
Kaj naj bi kdo naredil?
Umrl je zaradi hudih poškodb glave. Po mnenju izvedenke za sodno medicino dr. Marjete Kladnik Jene bi lahko preživel, če bi še pravočasno dobil zdravniško pomoč. Ta bi bila uspešna v približno dveh urah po prizadejanih poškodbah. A tožilka je sledila izvedenki nevrološke stroke dr. Marjetke Clemenz, da so bile poškodbe smrtne in da tudi ob hitri zdravniški pomoči ne bi bilo nič drugače. Vugrinčeva je prepričana, da je smrt oškodovanca izključno posledica poškodb, ki so mu jih prizadejali obdolženci. Ti so delovali v sostorilstvu: torej skupaj in z istim ciljem. To, da v obtožnici ni konkretizirana vloga vsakega od njih, po njenem mnenju ne bi smelo biti sporno. Kar potrjuje več sodb vrhovnega sodišča, je dejala.
Zagovorniki se s tem niso strinjali. Po njihovih trditvah so se omenjene sodbe navezovale na drugačne primere. Ko je bilo denimo dokazano, da so storilci bili na kraju kaznivega dejanja, in se je vedelo, kako so se žrtve lotili, res pa da ne v vseh podrobnostih. V konkretnem primeru pa ni dokaza, da so obtoženci sploh bili tam oziroma da so bili vsi štirje. A četudi bi bili (pa niso), so povedali odvetniki, ni niti od daleč jasno, kdo je kaj storil. Usodna je bila poškodba glave – kdo jo je povzročil, vsi štirje je niso mogli. Ni jasno, kako so tja prišle Belclove sledi in kdaj. Kaj pa če je bil Knafel že poškodovan, pa je prišel kdo od obtoženih, ga zagledal in kraj zapustil? Če se ne ve, kakšna je vloga katerega od njih, potem ne moremo kaznovati kar vseh, so opozarjali. Glede dokazov iz Ižice pa: pridobljeni so bili na nezakonit način, ker Brajdič ni bil seznanjen s pravicami, ki mu pripadajo kot osumljencu.
Na katero stran se bo postavila sodnica Maja Povhe, bo znano 19. decembra, ko bo razglasila sodbo.
