Snežni plaz pod Toscem v Julijskih Alpah je bil v nedeljo usoden za tri od sedmih hrvaških planincev, ki so se vračali s Triglava. Preživeli štirje – Mia Mihanović, Tonći Leskur, Bernard Mandušić in Dubravko Perić – so s športnim novinarjem časnika Slobodna Dalmacija Markom Bilićem spregovorili o grozljivi izkušnji, v kateri so izgubili tri prijatelje. Narava je vzela življenja Marija Boke ter bratov Roka in Andrije Kovačev.
Družine si zaslužijo resnico
S solzami v očeh in s tresočim se glasom so pojasnili, kaj se je zgodilo. Za družine pokojnih. Da bodo poznale resnico. Bili so polno opremljeni in tudi pripravljeni na goro. Pokojni Marijo je bil izkušen planinec, nikoli jih ne bi spustil na pohod, če ne bi imeli s seboj vsega potrebnega. Preživelo četverico so zelo razžalostile prvotne navedbe, da so se trije pokojni kljub opozorilom odpravili v nevarnost, sami pa da so ostali na varnem v domu.
Po sobotnem vzponu na Triglav so v nedeljo zjutraj vstali okoli pol osmih zjutraj. »Zapadlo je veliko več snega, kot je bilo napovedano. Posvetovali smo se z lokalnim vodnikom, ki nas je opozoril na slabo vreme pa tudi na pot, ki naj se je izogibamo. Kakšne pol ure smo potem hodili v koloni,« je za Slobodno Dalmacijo potek usodnega jutra opisal Bernard Mandušić. Med prvim in zadnjim je bilo kakšnih 15, morda 20 metrov razdalje. Potem se je utrgal plaz. Tri je odnesel, dvema se je uspelo zadržati na poti, dvema pa se je plazu uspelo izogniti.
Boj za življenje
Prvi je hodil Marijo, ki je bil najbolj izkušen, za njim sta hodila Mia in Tonći, četrti in peti v vrsti sta bila brata Andrija in Roko, zadnja dva pa Bernard in Dubravko. »Od Marija sem bila oddaljena kakšen meter. Nenadoma me je odneslo, z vsemi štirimi sem se borila in samo čakala, da mine. Čutila sem, kako se sneg nalaga name, kako me potiska. Naredila sem vse, da me ne odnese v smrt,« je pojasnila Mia Mihanović. Trajalo je le nekaj sekund.
»Ko sem vstala, Marija ni bilo pred menoj. Nisem slišala nobenega krika, nisem videla, kako ga je odneslo. Samo izginil je. Izbrisalo ga je. Takoj sem začela kopati pred seboj, mislila sem, da ga je zasulo. Ni ga bilo tam. Šla sem do bližnjega bora in se privezala nanj. Nisem se upala niti premakniti,« je dodala.
»Če ne bi bilo Dubravka, me danes ne bi bilo tukaj,« je prijatelju hvaležen Tonći Leskur, ki je hodil tretji v koloni. Dubravko je namreč v nekem trenutku zakričal, naj se vsi vržejo na tla, kar je storil instinktivno. »Čutil sem, kako je sneg letel čez mojo glavo, čutil sem ga v vseh kosteh. Če ne bi zakričal, bi bil mrtev jaz,« je dodal.
Ko je vstal, je Mio takoj videl, Marija in bratov pa ne. A jih ni takoj zagrabila panika. »Takoj smo začeli kopati, saj smo vedeli, da je prvih petnajst minut ključnih. Samo tako bi imeli možnost za preživetje. Kopali smo z rokami in palicami. A smo kaj hitro ugotovili, da jih ni in da jih je plaz odnesel s seboj,« je opisal prve trenutke po nesreči.
Obenem so se zavedali, da je situacija še vedno nevarna tudi zanje. Skrili so se pod jelko in za edino tamkajšnjo steno. Poklicali so na pomoč, med pogovorom se je sprožil drugi plaz, pet minut pozneje tretji, po dvajsetih minutah še četrti.
Dubravko, ki je hodil zadnji v koloni, je videl celotno dogajanje. »V trenutku se je zgodilo. Ni bilo nobenega zvoka, nobenega groma, samo odneslo jih je. Zvok je bil takšen, kot bi nasul kilogram soli. Trajalo je nekaj sekund. Ko se je zbistrilo, sem videl, da trije manjkajo. Kopali smo in jih iskali, a jih nismo našli.«
Nevarno tudi za reševalce
Na gorske reševalce so čakali štiri ure, saj so se zaradi slabih razmer morali do njih prebiti peš. Helikopter ni mogel poleteti. Med čakanjem so se trudili tudi sami ostati živi. Stali so na mestu, temperature so bile pod ničlo, bili so mokri od snega, pihal je močan veter.
Bernard je pojasnil, da so reševalci dejansko prišli zelo hitro, namesto dveh ali treh pa se jih je do njih povzpelo kar okoli trideset. Malo je manjkalo, pa bi po zdrsu enega od njih odneslo v dolino, a jim ga je uspelo ujeti. »Rekli so nam, da je bila to najtežja akcija v zadnjih tridesetih letih.«
Sledile so ure nemoči, joka in groze. Ali bodo še kdaj šli v gore, trenutno ne morejo reči. Bolečina ob izgubi je še prevelika.
