Pacientka je prišla k psihiatru dr. Dragiši Veljkoviću v Zdravstveni dom Sevnica zaradi izvida, ki ga je potrebovala za sodišče zaradi urejanja skrbništva nad otroki. Ob prvem pregledu 11. februarja 2021 je v izvid napisal »inicialno ne najdem nikakršnega vzroka za odvzem skrbništva«, a se do tega še ni opredelil dokončno. Na kontrolo jo je naročil čez enajst dni in potem še na eno 1. marca. Na naslednji pregled, ki bi moral biti 15. marca, se ni več oglasila. Že 5. marca je namreč šla na policijo in ga kazensko ovadila. Povedala je, da jo je nadlegoval. Rekel je, naj počaka, ker ima samo še nekaj pacientov, potem pa kar v beli zdravniški halji in coklah prišel do avta, v katerem je sedela na parkirišču. Objel jo je okoli vratu in poljubil na lice, pri čemer jo je držal za koleno, ki ga je nežno gnetel. Kasneje, v njegovem stanovanju, jo je ponovno objel in poljubljal po obrazu ter jo pri tem držal za roki.
Na okrožnem sodišču v Krškem so ga zaradi kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja obsodili na pogojno kazen eno leto zapora s triletno preizkusno dobo. Izrekli so mu tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja zdravniškega poklica za dve leti. Ko je sodbo potrdilo tudi višje sodišče, mu je zdravniška zbornica za dve leti vzela licenco za delo na področju psihiatrije. Nato se je obrnil še vrhovno sodišče, ki pa je pred kratkim zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
Neprijetno in gnusno
Veljković je bil obsojen po prvem odstavku 174. člena kazenskega zakonika, ki govori o osebi, ki zlorabi svoj položaj in tako pripravi drugo osebo, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje (zagroženih je pet let zapora). Njegovo početje se je nanašalo na »drugo spolno dejanje«. Kot že na obeh nižjih sodiščih je obramba tudi na vrhovnem zatrjevala, da se takšna spolna dejanja nanašajo na primere dotikanja in poljubljanja po intimnih delih telesa, kot so spolni organi, prsi, zadnjica …
Vrhovni sodniki se niso strinjali. Kot so zapisali v sodbi, gre za primere fizičnega posega v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri čemer ni bistveno, da pride do fizičnega posega v intimne dela telesa. Gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno, je pa spolna narava močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. V našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oziroma obrazu ter držanje oziroma gnetenje kolena med moškim in žensko.
V konkretnem primeru je šlo torej za fizični poseg v spolno integriteto oškodovanke, sploh upoštevaje občutke, ki jih je ob tem doživljala – povedala je, da ji je bilo zelo neprijetno in gnusno. Obsojeni je to počel zaradi zadovoljevanja spolnega nagona, pri čemer so sodniki poudarili, da to ni ključno – kaznivo dejanje bi storil, četudi ne bi ravnal s tem namenom.
Prepričljiva izpoved
Obramba je tudi skušala omajati verodostojnost oškodovankine izpovedi. Opozarjala je denimo na časovno neskladje; enkrat je rekla, da je do dogodkov prišlo okoli 18. ure, drugič pa, da med 19. in 20. uro. Sodniki so zapisali, da so »časovne ocene dogodkov v stresnih situacijah močno nagnjene k napakam«. Sicer pa časovna komponenta dogajanja nima tolikšnega pomena, kot ji ga pripisuje obramba, saj je bila njena izpovedba (in zaslišana je bila kar nekajkrat) glede bistvenih okoliščin ves čas enaka in prepričljiva. Zavrnili so tudi pripombo obrambe, da je izjavila, kako se na enem od posnetkov videonadzornih kamer vidi, da je zdravnik prišel do njenega avta. V resnici pa je bil moški na posnetku oblečen v drugačna oblačila, bil je tudi drugačnega videza in ni imel palice, ki jo sicer uporablja obsojenec. Sodniki so zapisali, da sploh ni mogoče z gotovostjo prepoznati oseb na posnetkih, zato slednji nimajo nobene dokazne vrednosti.
Zagovornik je sodnikom še očital, da so verodostojnost oškodovanke ocenjevali le na podlagi mnenja izvedenke za klinično psihologijo, ki je o njej govorila kot na splošno resnicoljubni osebi. Vrhovni sodniki so tudi to zavrnili, češ da je bilo to mnenje le eden od dokazov, imelo je enako težo kot izpovedi prič.
