Turšič, ki že nekaj časa dela in živi na Nizozemskem, kjer je vodja laboratorija v nizozemski družbi Waag Society, je krivdo po očitkih tožilstva zavrnil, s tožilko Nadjo Sovinc se ni niti poskušal pogajati o morebitnem priznanju krivde. Sodišče je bilo zato primorano razpisati glavno obravnavo, sojenje se bo pred velikim senatom, kot je zahteval obtoženi skupaj z odvetnikom Dejanom Ljubičem, začelo novembra.
Tožilka je namreč vztrajala pri obtožbi, rekoč, da je bilo kaznivo dejanje, ki ga očita obdolženemu, izvršeno. In to ne glede na to, da skušata obtoženi in odvetnik očitek izpodbijati, zlasti glede višine povzročene premoženjske škode, ki je v tem primeru nastala Centru Noordung. Turšič kot nekdanji direktor, tako kazenski zakonik, naj bi pri naročanju, pridobivanju in upravljanju ter razpolaganju z javnimi sredstvi zavestno kršil predpise in omogočil nezakonito oziroma nenamensko porabo dobrih 50.000 od skupno 110.000 evrov, kolikor jih je takrat še Ksevtu nakazalo ministrstvo za kulturo na podlagi dogovora z vitanjsko občino. Vseh 50 tisočakov bi moral torej Turšič porabiti namensko, za razstave in podobne projekte. A je okoli 45.700 evrov porabil za plače zaposlenih, plačilo najemnine občini in storitve računovodskega servisa, s 4700 evri pa poravnal račun, ki ga je za didaktično gradivo in izobraževanje izstavila njegova nekdanja soproga, ilustratorka Polona Lovšin. A omenjenega gradiva Ksevt nikoli ni prejel. Mimogrede, Lovšinova v omenjeni zadevi ni več soobtožena, temveč bo na sodišču zaslišana kot priča.
Poleg še nekaterih drugih prič, ki jih je za zaslišanje predlagal obdolženčev odvetnik Ljubič, bo moral sodišču dokazati, da račun v znesku 4700 evrov ni bil izdan fiktivno in Lovšinovi znesek ni bil nakazan neupravičeno. »Ta znesek je bil nakazan agenciji Ar-limited za zastopanje, ker je Lovšinova nekaj ilustrirala za neko angleško firmo, ta pa je njene ilustracije tudi objavila. Oni so račun plačali nam, mi pa smo znesek nakazali Lovšinovi, zato ne drži, da gre za didaktično gradivo, ki ga nikoli ni bilo,« sta na sodišču pojasnjevala Turšič in njegov zagovornik, ki sta v spis vložila tudi kopijo izpiska izstavljenega računa. Če bi jima uspelo dokazati, da račun ni bil izstavljen fiktivno, bi to pomenilo, da bi bila končna premoženjska škoda nižja od 50 tisočakov, to pa pomeni, da je omenjeni kazenski postopek praktično zastaral, saj je zastaralni rok deset let. Če bi škoda ostala pri omenjeni višini, pa to pomeni, da zadeva zastara 20 let po storjenem očitanem kaznivem dejanju.
Sodišče bo torej presojalo o verodostojnosti v spis vložene listine in v zvezi s tem zaslišalo nekaj prič. Spomnimo, da je sum nenamenske porabe denarja v Ksevtu zaznal inšpektor urada za nadzor proračuna ministrstva za finance, ministrstvo za kulturo je na nepravilnosti opozarjal že leta 2014; Turšič, ki je Ksevt soustanovil leta 2012, pa je z mesta direktorja nepreklicno odstopil pred natanko desetimi leti.
