Sodnica Tina Lesar je pred dnevi na zatožno klop povabila 36-letnega Andreja Puclja, da bi se izjasnil, ali prizna krivdo po obtožnici, ki mu očita kaznivi dejanji izsiljevanja in grožnje. Prek svetovnega spleta naj bi z najrazličnejšimi grožnjami od sedmih oškodovancev poskušal izsiliti denar, groženj pa naj bi bila deležna tudi njegova nekdanja partnerica. Zaradi kadrovske stiske v zaporih ga je na sodišče namesto pravosodnega policista privedel »klasični« policist, a ga je Pucelj že takoj na začetku pozval, naj ga odpelje nazaj na Povšetovo.
Zmotila ga je namreč prisotnost novinarke, avtorice tega prispevka, in fotoreporterja naše medijske hiše. »Ko bodo šli novinarji, bomo začeli, hvala. Želim, da javnost gre z glavne obravnave. Policist, lahko me peljete nazaj, hvala,« je govoril in se umikal proti vratom dvorane.
Sojenja so javna
Fotoreporter je naredil nekaj posnetkov (za to je imel dovoljenje vrhovnega sodišča) in odšel, a je Pucelj še kar naprej protestiral. Sodnica ga je opozorila, da mediji obravnavo lahko spremljajo, da je javna. In da je tudi v njegovem interesu, da se vse skupaj čim prej konča. Saj je vendarle v priporu. »Vseeno … Hvala!« je vztrajal. Sodnica mu je dala prav, da je molk res njegova pravica, nakar je vendarle spet spregovoril in predlagal izključitev javnosti. »Imam otroka, ne želim, da to vidi na internetu,« je sledila utemeljitev že velikokrat kaznovanega Puclja.
Njegov zagovornik Gorazd Snoj se mu sicer pri predlogu ni pridružil, tožilka Maša Podlipnik pa je dejala, da pogojev za izključitev ni. S čimer se je nato strinjala tudi sodnica, češ da »ni podan noben vsebinski razlog, ki ga določa zakon«. Izključitev javnosti je namreč možna v primerih, ko gre za varovanje tajnosti, varstvo javnega reda, morale, varstvo osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika ali če bi po mnenju sodišča javnost škodovala interesom pravičnosti.
Izsiljevanja ni priznal – a nekako ga vendarle je
A Pucelj se ni vdal. Ko je sodnica prebrala njegove osebne podatke, zabeležene v sodni preiskavi, in ga vprašala, ali držijo, je odvrnil, da tega javnosti ne bo izdajal. Tudi ob vprašanju, ali krivdo priznava, se je odzval z »dokler je javnost navzoča, ne bom govoril«. Toda že v naslednjem trenutku je pripomnil, da je njegovo priznanje že v sodnem spisu, prav tako vsi dokazi, in se spraševal, ali je to »vrtec ali kaj«. »Ne vem, zakaj smo sploh tukaj,« je izjavil. A sodnica vsega tega ni sprejela kot uradno priznanje, saj mora biti izraženo jasno in nedvoumno.
Tako bo sledilo sojenje, na katerem bodo zaslišali oškodovance (nobeden ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka) in priče. Ko je sodnica preverjala koledar, da bi določila datum začetka obravnave, se je Pucelj na stolu zleknil nazaj, z besedami, da se njemu nič ne mudi. Lesarjeva ga je začudeno pogledala. »Ne poznam nikogar, ki bi bil rajši v priporu. Če ne drugega, je tam režim hujši kot v zaporu,« je dejala.
Bo naslednjič priznal?
»Meni je v priporu bolje. Če sem že prišel v Slovenijo, tu raje počivam kot delam,« je izjavil obtoženi (priporniki ne delajo, op. p.). Glede dela so sicer zanimive njegove navedbe iz preiskave. Ko so preverjali njegove osebne podatke, je dejal, da je bil pred prijetjem zaposlen v Nemčiji, v katerem podjetju, ni hotel razkriti. Pri čemer je obtoženi, sicer brez poklica, pojasnil, da je zaslužek znašal od 3000 do 5000 evrov mesečno.
Sojenje se bo začelo proti koncu avgusta. Tožilka je namignila, da bi se lahko do takrat glede morebitnega priznanja obtoženega z obrambo vendarle kaj dogovorili. Morda bo to mogoče ob odsotnosti predstavnikov medijev. Ali če bo obtoženčeva trma malo popustila.
