Michela Stephana, francoskega državljana libanonskih korenin, ki je kot doktor kemije nekoč delal na Kemijskem inštitutu, so lanskega oktobra zaradi neuspelega napeljevanja k umoru ključne priče obsodili na 16 let zapora, čemur bi sledil petletni izgon iz Slovenije. Stephan je bil konec leta 2017 v priporu na ljubljanski Povšetovi in sicer zaradi napeljevanja k uboju bivšega sodelavca na inštitutu (kasneje je bil zaradi tega obsojen na osem let zapora).
Prav tam pa naj bi koval načrt za likvidacijo kronske priče v tistem primeru – Iračana Alija H. R. R. O svojem načrtu naj bi govoril Alenu Kraljeviću, s katerim sta si delila celico, nanj pa pritiskal, naj drugega pripornika Mervana Šljivarja pregovori, da bi izkoristil svoje zveze na »svobodi« in našel nekoga za izvedbo umora. Šljivarja naj bi sicer k iskanju likvidatorja nagovarjal tudi sam. A noben od njiju ni hotel sodelovati pri smrtonosnem načrtu, temveč sta Stephana prijavila policiji. Kraljević je policiji predal obremenilno »dokumentacijo«, v kateri si je zapisoval Stephanove predloge za usmrtitev (škropljenje z živim srebrom, spustitev bojnega strupa skozi kukalo stanovanja ali pa streljanje), zraven pa tudi nekaj listov z obdolženčevimi zapisi. Da je šlo za njegovo pisavo, je potrdil sodni izvedenec.
Posnetek dokazal, da pogovora ni bilo
»Obramba je imela v tem postopku težko delo, saj je bil boj besede proti besedi,« je bil pred tričlanskim senatom višjega sodišča na pritožbeni seji jasen Gorazd Fišer, eden od Stephanovih zagovornikov. »Sodišče se je oprlo na izpovedi dveh drugih pripornikov, na zapise moje stranke, ki jih je Kraljević izvabil od njega, drugih dokazov pa v postopku ni bilo,« je strnil vzroke za pritožbo in predlagal razveljavitev sodbe ter vrnitev postopka na prvostopenjsko sodišče, a pred drug sodni senat.
Izpostavil je pomanjkljivo delo policije, ki da že v predkazenskem postopku ni preverila (ne)resničnosti navedb Kraljevića in Šljivarja, ki jih je sam označil za vsaj delno neverodstojne. Kraljević je namreč vztrajal, da je v določenem času delal po usmeritvah ali prošnjah policije, kar so tam zanikali.
Odvetnik je poudaril, da so lahko v postopku preverili le redke dele njunih navedb. A eno so – Šljivar je namreč pričal, da sta Kraljević in še en Francoz na dopoldanskem sprehodu v priporu pristopila do njega z vprašanjem, ali pozna koga, ki bi nekoga ubil. »A Stephana na tem sprehodu ni bilo,« je poudaril Fišer, kar da dokazuje tudi posnetek nadzorne kamere. Poleg tega Stephan zaradi šikaniranja tudi sicer ni skoraj nikoli šel na sprehod. Skrajno nenavadno se je odvetniku Fišerju zdelo tudi, da bi Stephan začel »plačanega morilca« iskati nekaj tednov po prihodu na Povšetovo in celo že prvi dan po premestitvi v sobo s Kraljevićem. »To je neverjetno in nelogično,« je dal vedeti. »Ne morem se znebiti občutka, da je sodišče pomembne zadeve, ki pri pričah niso držale, označilo nebistvene za postopek,« je sklenil.
Stephanov drugi zagovornik Milan Krstič pa je znova poudaril, da kaznivega dejanja sploh ni bilo, saj da bi se moral za napeljevanje k nekemu dejanju tako imenovani naročnik dejansko srečati z bodočim storilcem. Česar pa v tej zadevi ni bilo. »Kakršnikoli drugi pogovori pa niso kaznivi,« je bil kratek.
Ne ve, kaj naj stori
Do besede je prišel tudi obdolženi Stephan, ki je imel na sojenju devet ur dolg zaključni govor. Že od prve aretacije dalje vztraja, da je nedolžen, kasneje pa je navajal, da Kraljević in Šljivar lažeta in sta se mu z lažmi skušala le maščevati.
Ko je na pritožbeni seji začel ponavljati v dveh postopkih že izrečene navedbe, tudi glede policista, ki je sodeloval v obeh preiskavah, ga je predsednica senata ustavila in opozorila, naj se drži pravega postopka. Po drugem opozorilu, pri čemer sta ga skušala »na pravo pot« usmeriti tudi zagovornika, pa so mu besedo odvzeli. Vidno razočaran se je Michel Stephan takrat vdal v usodo in se sam pri sebi hudoval, da pač ne ve, kaj naj drugega reče in kaj naj stori. »Nobenih prič ni bilo, nobenih dokazov, potem pa tako …«
