Dvaindvajsetega novembra 2021 ob 17.39 je takrat 79-letni Franc Šterban poklical policijo in povedal, da je doma v Brestanici umoril ženo. Počakal je na patruljo in v hiši so res našli truplo. Šterban je povedal, da sta z Ano po televiziji gledala oddajo Ljubezen na vasi, nakar se je ona odpravila v spalnico. »Ko sem vstopil v sobo, še ni spala. Ko je videla, da imam v roki sekiro, je rekla: Kaj si znorel? In potem se je zgodilo, kar se je. Ni pa res, da sem jo ubil zahrbtno. Tudi to je laž, da bi jo udaril 34-krat. Niti petnajstkrat je nisem,« se je zagovarjal na sodišču.
Ana je umrla že v noči na 20. november, a je storilec pred klicem na 113 še poskušal narediti samomor. Na sodišču je omenjal tudi 140.000 evrov, denar, ki ga je zaslužil z delom v Nemčiji in je dva tedna pred tragedijo izginil iz domače kleti. Zanj naj bi vedela le 69-letna Ana, s katero je bil zadnjih deset let, po njegovem prepričanju pa je za denar povedala tudi svojima otrokoma.
Decembra predlani so Šterbana obsodili na 15 let zapora, sodbo je lani spomladi potrdilo tudi višje sodišče. Zagovornik Peter Prus Pipuš se je nato obrnil še na vrhovno sodišče. Predlagal je razveljavitev sodbe in novo sojenje oziroma da sodbo »spremeni tako, da obsojencu izreče ukrep obveznega zdravljenja na psihiatriji oziroma podredno desetletno zaporno kazen«. Vrhovni sodniki nobenemu od predlogov niso sledili, pred kratkim so zahtevo obrambe za varstvo zakonitosti zavrnili, Šterbanu pa naložili plačilo tisoč evrov sodne takse.
Vstop nujen zaradi varnosti
Prus Pipuš je v zahtevi trdil, da so bili dokazi zoper obsojenega pridobljeni na nezakonit način. Nezakonit naj bi bil denimo že vstop prvega policista v hišo. A po oceni vrhovnih sodnikov to ni res: policija je imela podatek, da je tam prišlo do umora, torej je bil vstop nujen za varnost ljudi. Ne nazadnje bi bila oškodovanka lahko še živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi bili tam lahko še drugi potencialni oškodovanci. Zagovornik je izrazil tudi prepričanje, da so na Šterbanovem domu opravili hišno preiskavo brez odredbe preiskovalnega sodnika. Toda vrhovni sodniki so mu odgovorili, da ni šlo za hišno preiskavo, pač pa za ogled kraja kaznivega dejanja, za kar odredba ni potrebna. Šterbana pri ogledu ni bilo zraven zaradi poskusa samomora. Ker je potreboval zdravstveno oskrbo, so ga odpeljali z rešilcem.
Odvetnik je med drugim trdil še, da ga niso poučili o privilegiju zoper samoobtožbo in pravici do zagovornika. Vrhovni sodniki so v sodbi zapisali, je bil večkrat poučen o svojih pravicah, kar je potrdil tudi s podpisi na zapisnikih in odločbah. Tudi stališče obrambe, da bi morali iz spisa izločiti mnenje psihiatrične izvedenke dr. Zdenke Čebašek Travnik, so zavrnili. Zagovornik je prepričan, da je pri svoji oceni upoštevala tudi policijske uradne zaznamke o pogovorih s Šterbanovima svakinjama in polbratom, ki pa so kasneje izkoristili pravno dobroto in se odpovedali pričanju. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se izvedenka nanje ni oprla. Prav tako sodišče sodbe ni oprlo na njeno izvedensko mnenje, pač pa na oceno drugega psihiatričnega izvedenca dr. Petra Preglja.
O vplivih življenja za zapahi
Prus Pipuš je v zahtevi za varstvo zakonitosti zapisal še, da ni šlo za umor, pač pa uboj, ker Šterban dejanja ni načrtoval in žene ni hotel ubiti. Tako naj bi bila kazen glede na težo kaznivega dejanja nesorazmerna. S tem je uveljavljal tako imenovano zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na vrhovnem sodišču ni dovoljeno (to možnost je izčrpal že v pritožbi na višje sodišče).
Kritiziral je tudi odločitev nižjih sodišč, da nista odredili medicinskega izvedenca, ki bi, glede na to, da je Šterban bolan, pojasnil, kakšno zdravljenje obsojeni potrebuje, kako bo življenje v zaporu vplivalo na njegovo zdravje, kakšnim tveganjem bo tam izpostavljen in kakšna bo predvidoma njegova življenjska doba. Vrhovni sodniki so odgovorili, da to za ta primer ni relevantno.
