Policistoma, ki sta opravljala nadzor po gostinskih lokalih, je natakar v enem od njih potožil, da ima velike težave z gostom. Grozil mu je in ga žalil, čemur sta bila policista hitro tudi sama priča. Eden od njiju je razgreteža opozoril, naj neha, sicer ga bosta pridržala, dokler se ne bo streznil. Povabil ga je tudi iz lokala, kjer sta se mirno in normalno pogovorila. Toda ko se je gost vrnil, je bilo spet vse po starem. Na račun natakarja so padale grde in grozilne besede, in ker ni kazalo, da bo kaj bolje, sta se policista odločila, da opozorilo o pridržanju uresničita. A takrat se je šele zapletlo. Ukaza, naj stopi do interventnega vozila, kjer bi opravila varnostni pregled, možakar ni upošteval, tako da sta ga prijela vsak za eno roko in odpeljala ven.
Na terasi se jima je iztrgal iz prijema in stekel proti lokalu, kjer pa sta ga ponovno prijela. Začel se je prerivati in mahati najprej proti glavi enega in nato še drugega policista, tega je tudi odrinil. Dvojica ga je poskušala obvladati, vendar se je upiral in se ponovno poskušal izviti iz prijema, zato je policist uporabil tako imenovani strokovni prijem davljenja od zadaj s podiranjem na tla. Da ga ne bi vklenila, je moški najmanj dvakrat poskušal vstati, pri čemer je policista prijel okoli pasu, se z nogo oprl ob njega in ga porinil – potem ga je uniformiranec s telesom spravil na tla. A je nato še drugega policista s kolenom brcnil v trebuh, ko mu je skušal namestiti lisice še na drugo nogo, pa ga je brcnil v noge.
Vzel pivski kozarec in vstal
Zaradi takšnega vedenja si je na koncu prislužil obtožbo zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi. Na kranjskem sodišču so ga obsodili na enoletno zaporno kazen. Zagovarjal se je, da se je le poskušal izmakniti vklepanju oziroma da se je branil pred policistoma, ki sta mu s svojim ravnanjem povzročala bolečino. Sile da ni usmeril proti njima, ampak je šlo le za način bega pred njima. Kajti ravnala naj bi nezakonito, ko sta ga prijela za roki, ga dvignila s stola in odpeljala iz lokala. Toda sodišča, najprej okrožno, nato višje in nedavno vrhovno, se s takšnim stališčem niso strinjala. Opozorila so, da sta policista problem najprej poskušala rešiti s pogovorom, šele po ponovnem ravnanju obtoženega sta začela postopek pridržanja. Takrat sta pristopila k obtoženčevi mizi, nakar je on v roke vzel pivski kozarec in vstal – kar sta ocenila za zanju nevarno situacijo. Odločitev, da gosta pospremita iz lokala, je bila torej zakonita.
Sodniki so poudarili tudi, da se obtoženi ni zgolj skušal iztrgati iz rok policistov in pobegniti, ampak se jima je tudi aktivno upiral, da bi preprečil vklepanje. Prerival se je, zamahoval, brcal, kar ni dopustno. »Prvič zato ne, ker ne gre le za brcanje kot izmikanje vklepanju, ampak tudi brcanje v policista. Drugič pa zato, ker se mora zakonitemu ukazu policista oseba podrediti in se nima pravice upirati, takšno ravnanje pa preraste v kaznivo dejanje, ko uporabi silo zoper uradno osebo, kot v obravnavanem primeru,« med drugim piše v sodbi vrhovnega sodišča.
Specialni povratnik
Sodni izvedenec je ocenil, da je bil obtoženi takrat bistveno zmanjšano prišteven. Kar je skupaj s specifiko osebnosti obtoženega sodišče pri odmeri kazni upoštevalo. Obrambi se je enoletna zaporna kazen zdela prestroga, opozorila je na primere, po njeni oceni primerljive, ko so bile kazni pogojne. Vendar je sodišče upoštevalo tudi, da gre za specialnega povratnika. Za enako kaznivo dejanje je bil že obsojen, prav tako za zelo sorodno kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, in druga nasilna kazniva dejanja.
Izvedenec je sicer dejal, da sankcioniranje v njegovem primeru ne prinaša koristi, ker se iz njega ničesar ne nauči; predlagal je, da bi ga zaradi težav z alkoholom vključili v terapevtsko obravnavo (če bi za to pokazal interes). Po njegovih besedah obtoženemu nedvomno koristi, da v času prestajanja zaporne kazni ne uživa alkohola, bi bila pa za »trajnejšo spremembo pri njem potrebna še širša sprememba osebnosti«. Sodišče je sklenilo, da zaporna kazen terapevtskih obravnav ne izključuje, je pa to odvisno od njegove pripravljenosti. Na kritiko obrambe, da zaporna kazen ni primerna, ker da bo njegov dvanajstletni otrok odraščal brez očeta, se je odzvalo z navedbo, da ob upoštevanju predkaznovanosti ta argument izgubi vso moč.
