Kaj imajo skupnega Kosta, Uroš in Aco, ki so v strelskih pohodih v Srbiji in Črni gori pobili skupno 32 ljudi, od tega ogromno otrok? Kaj jih je gnalo v krvavo dejanje, ali bi te lahko preprečili, kaj se jim je med napadom pletlo po glavi in kaj so sploh želeli doseči? »Slovenija ni izoliran otok. Prej ali slej se bo napad zgodil tudi pri nas,« ob iskanju odgovorov na vsa ta vprašanja ne ovinkari forenzični psiholog Igor Areh.
Trinajstletni Kosta K. je maja predlani na beograjski osnovni šoli z očetovo pištolo ubil devet vrstnikov in vratarja, dan kasneje je v okolici Mladenovca 20-letni Uroš Blažić v treh vaseh postrelil devet mladih, najmlajši je štel rosnih petnajst let. Na prvi letošnji dan je v strelskem pohodu v črnogorskem Cetinju 45-letni Aco Martinović v pol ure na več lokacijah ubil trinajst ljudi, od tega dva otroka. Na prvi pogled imajo storilci skupno to, da so moškega spola, da so napad izvedli s strelnim orožjem ter da se, po lastnih ali tujih navedbah, v okolici niso čutili sprejete.
