Vrhovni sodniki so zavrnili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki moškega, obsojenega, ker je med letoma 2005 in 2013 kontinuirano spolno zlorabljal svojo hčerko. Z njeno mamo sta bila v tem času že razvezana, on pa je za svoje sprevržene namene izkoriščal stike, ki jih je s hčerko imel ob koncu tedna in med počitnicami.
Govoril ji je, da o tem, kar počneta, ne sme nikomur govoriti, sicer ga ne bo več videla oziroma bo šel v zapor. A je pri devetnajstih letih, jeseni 2020, zbrala moč in ga prijavila policiji. Takrat je prišlo na dan, da je v preteklosti spolno zlorabljal tudi svojo sestro in sestrično, a sta o tem zaradi njegovih manipulacij in groženj molčali. Čeprav ga nista prijavili in sta vedeli, da sojenja v njunem primeru ne bo, sta dekle podprli in na sojenju nastopili kot priči.
Za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, je dobil osem let zapora. To je potrdilo tako prvo- kot drugostopenjsko in nazadnje vrhovno sodišče. Kazenski pregon glede drugih dveh točk obtožnice, ki sta se nanašali na prikazovanje pornografske vsebine in zlorabo hčerke za izdelavo slik s tovrstno vsebino, pa je v času po izreku prvostopenjske obsodilne sodbe zastaral. Zato ju je višje sodišče moralo zavrniti. Obe sta se nanašali na obdobje med letoma 2005 in 2010. V enem primeru naj bi hčerkici predvajal filme s pornografsko vsebino in ji govoril, da tega ne sme gledati, ko bo sama doma, ker to ni nekaj, kar bi se drugim zdelo normalno. V drugem primeru pa naj bi jo po spolnem odnosu fotografiral golo na postelji, potem pa od blizu slikal še njeno spolovilo. Skupno naj bi naredil vsaj pet posnetkov – rekel je, da jih bo gledal takrat, ko je ne bo pri njem.
Ko je povedala resnico, ji je odleglo
Obramba se je na vrhovno sodišče pritožila iz več vzrokov. Med drugim je kritizirala nižji sodišči, ker kljub njenemu predlogu nista zaslišali psihiatra, ki ga je leta 2019 oškodovanka trikrat obiskala – bilo je še pred njeno ovadbo na policiji. Leta 2020 je policist po pogovoru z njim v uradni zaznamek zapisal, da ga je obiskala zaradi anksioznosti, samopoškodb in depresivne tesnobe ob konfliktni situaciji z materjo. Obramba je glede na to želela njegovo zaslišanje, da bi ugotovili, »kakšno vlogo pri vsem tem je imela mati« oziroma da je šlo za težave med njima (in ne med oškodovanko in obtoženim).
Dokazni postopek na okrožnem sodišču je pokazal, da sta sprva z materjo res imeli turbulenten odnos. Toda takšen je bil zaradi hčerine hude stiske kot posledice spolne zlorabe. Zaradi tega je imela tudi težave v šoli, trpele so ocene; bila je zelo zmedena, ker je kot otrok sklepala, da je spolna zloraba izraz ljubezni, in ker mamin novi partner tega z njo ni počel, je mislila, da je nima rad. Mama jo je večkrat spraševala, kaj je narobe, a ni povedala. Borila se je sama s sabo, ali naj ga prijavi ali ne, hkrati pa je oče o mami govoril slabe stvari in jo obračal proti njej. Ko je na koncu mami povedala za zlorabo, ji je odleglo, spremenil pa se je tudi odnos med njima. Ker je bilo v dokaznem postopku dogajanje (tudi s pomočjo izvedenk za klinično psihologijo in psihiatrijo) na tak način dodobra razčiščeno, so se tudi vrhovni sodniki strinjali, da je bilo zaslišanje psihiatra res nepotrebno.
Številni dokazi o krivdi
Zagovorniki so zatrjevali tudi, da je bila kršena domneva nedolžnosti obsojenca. Predhodni sodbi naj bi namreč temeljili zgolj na izpovedi oškodovanke in dveh prič. Vrhovni sodniki so se strinjali, da je bila glavna celovita oškodovankina izpoved, ki pa so ji sledile ujemajoče izpovedbe petih prič. »Če k temu dodamo še izvedenski mnenji klinične psihologinje in psihiatrinje ter njuni obremenjujoči izpovedbi z glavnih obravnav, je jasno, da je sodišče prve stopnje imelo na voljo številne dokaze za prepričanje o obsojenčevi krivdi in da domneva nedolžnosti ni bila kršena,« so sklenili.
Prav tako so zavrnili pritožbo, da je višje sodišče vnaprej zavrnilo predlog obrambe, da bi s pomočjo izvedenca ugotavljali morebitne oškodovankine poškodbe. Zagovorniki so navajali, da če bi oče z njo res analno občeval, bi sedem- do desetletna deklica morala biti poškodovana in poškodbe ne bi mogle ostati neopažene. V dokaz so priložili članek s svetovnega spleta, z domene aktivni.si (metropolitan). Toda vrhovno sodišče se je strinjalo z višjim, da poškodbe ne pri mladih deklicah ne pri odraslih ženskah niso nujne. Njeno izpoved je tudi v delu, ko je govorila, da je čutila bolečine, poškodb pa ni utrpela, ocenilo kot prepričljivo in verodostojno.
