Danes 46-letni Isakin Drabbad je 12. novembra 2010, ko se je še imenoval Isakin Jonsson, doma v Skari na Švedskem umoril svoje dekle Helle Christensen. Opoldne sta vstala, se oblekla, Jonsson je šel kupit hrano in pivo. Helle je kasneje spet legla, nakar je Jonsson vzel nož in ji prerezal grlo. Nobene možnosti ni imela, da bi se mu uprla, smrt je nastopila hitro.
Jonsson ji je nato prerezal hlače, majico in spodnje perilo, truplo spolno zlorabil, nato pa mu z nožem, žago in sekiro odsekal glavo. Z ene roke in noge je odrezal koščke mesa, jih dal v ponev, posolil, začinil z doma pridelano konopljo, jih spekel in pojedel. Tudi glavo je odnesel na kuhinjski pult in jo »obdelal« s sekiro in nožem. Kasneje je sam klical policijo, na zaslišanjih pa povedal, da se ni zavedal, kaj počne in da je to dojel šele, ko se je »zbudil«. Natančen forenzično psihiatrični pregled je potrdil, da trpi za resno duševno motnjo s halucinacijami in da je bil v kritičnem času psihotičen. Odredili so mu obvezno psihiatrično zdravljenje v bolnišnici Karsudden.
Soočenje z očetom
Jonsson je Helle spoznal leto pred umorom, ko je imela njegova hči Jamie-Lee devet let. S Helle sta se zelo zbližali, deklica jo je imela za drugo mamo. Je pa bila priča številnim glasnim in nasilnim prepirom med njo in očetom. O svojem odraščanju in odnosu z očetom, enem najbolj razvpitih švedskih morilcev, je izdala knjigo Hči kanibala iz Skare. Zdaj pa je 23-letnica, mama dveh otrok, o tem spregovorila še v novi epizodi dokumentarne oddaje (v prostem prevodu) Tukaj živi zlo: Morilčeva izpoved, ki so jo pod naslovom Moj oče, kanibal pred dnevi premierno objavili na TV programu Investigation Discovery. Za snemanje je pristala v ponovno soočenje z očetom, s katerim se ni videla več kot štiri leta in je bil medtem že odpuščen iz bolnišnice.
Spet pokazal prave barve
»Želim, da ljudje razumejo temo, iz katere sem prišla,« je za spletni portal People pojasnila svojo odločitev. »Še vedno se borim z občutkom, da sem svoja oseba, da oče nima zveze s tem, kdo sem jaz,« je še dejala. Po njenih besedah je bilo srečanje z očetom grenko-sladko. Sprva se ji je zdelo, da mu gre bolje, bil je videti vesel, da jo vidi. Potem pa se je začel kazati njegov pravi jaz, ki ga bo, kot je dejala, morala sprejeti. Za People je tudi pojasnila, da sta bila po snemanju nekaj časa še stiku. Rekla mu je, da ga ima rada in mu je odpustila. Potem pa ji je nenadoma poslal sporočilo z grožnjami, kaj se bo zgodilo njej in njeni družini, če bo še kdaj poskušala navezati stik z njim. Kar ji je, kot je dejala, prineslo zaključek, ki ga je potrebovala: zdaj ji je jasno, da oče ne more biti del njenega življenja, še manj življenja njenih otrok.
Zveza z »vampirko«
Jonsson je Helle Christensen, mati petih otrok (vsi so živeli z očetom), spoznal na psihiatrični kliniki, kjer sta bila oba pacienta. Družile so ju težavna preteklost, problemi z duševnim zdravjem in kazenske obsodbe. Leta 2010 sta se preselila v skupno stanovanje; Helle je sicer trdila, da partner ni nasilen, so jo pa večkrat videli v modricah, enkrat je utrpela tudi trojni zlom noge. Po smrti so našli dnevnik, v katerem je zapisala, da se partnerja zelo boji in da si tega ne upa nikomur povedati. »Zmorem to, ker ga ljubim,« se je prepričevala.
Ko so po umoru Jonssona namestili v psihiatrično bolnišnico, je tam spoznal Michelle Gustafsson. Tudi njej je sodišče odredilo zdravljenje po tem, ko je leta 2010 očetu prerezala vrat. Pred umorom je na blogu grozila z umori v stocholmski podzemni železnici. Objavljala je fotografije, ki so jo prikazovale kot vampirko, s krvavimi ustnicami, noži in motorno žago. Z Jonssonom sta se leta 2011 zaročila, njuna zveza pa je trajala šest let. Leta 2012 sta prek bolnišničnega računalnika objavljala bloge, v katerih sta se posmehovala iz storjenih zločinov, zato so v švedskem parlamentu vložili predlog za prepoved uporabe interneta pacientom v psihiatričnih bolnišnicah.
Razmerje z negovalko
Jonsson si je leta 2016 priimek spremenil v Drabbad (švedsko okužen). Naslednje leto so mediji pisali, da se je zapletel v novo ljubezensko razmerje in sicer z negovalko v Karssudnu. Šele ko je dekle v službi dalo odpoved, je prišlo na dan, da je med njima več kot prijateljstvo. Bila sta v rednih telefonskih stikih, njene prošnje za obisk pa so v bolnišnici zavračali. Ker je bila dobro seznanjena z delovanjem ustanove, so se bali, da mu bo prinesla kak prepovedan predmet ali na kak drug način pomagala pri morebitnem pobegu.
