Na sojenju zakoncema iz Ljubljane smo do zdaj slišali le pretresljiva pričevanja o nasilju, pravzaprav surovostih, ki naj bi jih on izvajal nad prvo ženo in oba skupaj nad štirimi otroki iz prvega zakona. O poniževanju, žaljivkah, zmerljivkah, manipulacijah, lasanju, udarcih, takih in drugačnih. Vse do zadnje obravnave, ko je pred sodnico Polonco Valentinčič Bertoncelj stopila priča, ki jo je predlagala obramba. »Lahko navedem, da nisem opazil nikakršnega nasilja, ničesar se ne spomnim. Obtoženi je bil do svojih otrok ljubeč, zelo pozoren, do približno osmih let njihove starosti jih je dajal spat. Boljšega očeta ne poznam. Lahko rečem, da je vrhunsko skrbel za vse svoje otroke. Bil je izjemno potrpežljiv. Nasilja ni bilo ne z njegove strani ne s strani sedanje žene,« je hvalil obtožena. In da se tudi za najbolj »frustracijske situacije ne spomni, da bi obtoženi kdaj dvignil glas«. Obrambo je morda prepričal, za druge prisotne pa bi glede na odziv lahko rekli, da niti malo.
Med dosedanjimi zaslišanji so to pričo večkrat omenjali kot člana duhovne skupine, nekateri so jo označili tudi za sekto, ki jo je imel obtoženi, po poklicu psiholog. Moški je zdaj razložil, da je obtoženega spoznal, ko je kot dijak četrtega letnika ene od gorenjskih srednjih šol obiskoval njegov izbirni predmet. Profesor se mu je zdel »fejst fant, faca« in odzval se je na njegovo vabilo v, kot je dejal, projektno skupino v okviru njegove magistrske naloge. Praktični del tega projekta je predstavljalo sodelovanje s profesorjevo družino (ko je bil takrat še s prvo ženo). Kar pomeni, da so pomivali posodo, tla, likali, kuhali, se igrali z njegovimi otroki. Projekt je potekal med letoma 1993 in 1995. Mimogrede, v skupini je bila tudi dijakinja, ki je pozneje postala profesorjeva druga žena in je v tem primeru obtoženka. Tudi ona je po poklicu učiteljica.
»To ni bila nobena sekta, sem prepričan ateist. Smisel je bil v skupni pomoči drug drugemu in mislim, da so bili rezultati res lepi,« je povedal moški, ki je potem, kot je dejal, z obtožencem ostal v tesnem prijateljskem stiku (in je še vedno). Kot je razložil, je vsakodnevno prihajal na obiske, inštruiral otroke, jih vozil na dejavnosti. Ves ta čas, vse do sredine letošnjega leta, je stanoval v obtoženčevih nepremičninah, za kar je najemnino »včasih plačal, včasih ne«. Ko so ga spraševali, ali je bil profesor do članov projektne skupine kdaj nasilen, je odvrnil, da ne. O nasilju, psihičnem in fizičnem, sta sicer že govorili dve članici, pa tudi to, da sta bili v skupini več kot 20 let, preden sta zmogli najti moč, da odideta. Priča je to označila kot izmišljotine: »Ne. Da bi bil on kdaj nasilen, to se ni in se ne bi moglo zgoditi.«
»Vesela, da so bili otroci
pri očetu«
Izmišljeno naj bi bilo tudi vse, kar so povedali oškodovanci, prva žena in otroci. Ona je med drugim zatrdila, da je po propadu zakona še vedno hodila gospodinjit v stanovanje, kjer je bivši živel s svojo »novo«. To je bil namreč edini način, da je lahko videla otroke, ki so ostali pri njem. Prala je, kuhala, še kar nekaj časa mu je dajala skoraj vso plačo. Da o nasilju niti ne govorimo. Priča je dejala, da je bilo čisto drugače: nekdanja žena je bila vesela, da so bili otroci pri očetu, da ji je ostalo »dovolj časa za svoje dejavnosti, za potovanja, precej je nakupovala, vsako poletje je šla za dva, tri mesece v Anglijo, kjer je učila, mislim, da je tam imela tudi fanta«. Otroke je vzdrževal obtoženi, nekdanja žena pa je imela »denar za svoje življenje«. »Včasih je k njim prišla na kavo, morda je kakih dvakrat zlikala za eno ali drugo hčer, otroke kdaj peljala na obšolske dejavnosti,« je povedal. In da zagotovo ni bila deležna nobenega nasilja. O tem je prepričan.
Kot je razložil, imajo oškodovanci za svoja pričanja svoje razloge. Nekdanja žena in najstarejši sin finančne. »Vzrok so nepremičnine,« je izjavil. Zanikal je tudi obtožbe tega sina, da ga je ob nekem očetovem nasilnem izpadu ravno on še dodatno nekajkrat udaril v hrbet. Po njegovih besedah sta se takrat sin in obtoženka sprla, nakar je vmes posegel obtoženi – nasilja ni bilo, sam pa je sina samo držal stran od drugih dveh. Kako to, da je bil takrat sin poškodovan, ni znal odgovoriti. Pričanje ene od hčera naj bi bilo po njegovi razlagi »plod sistemskega ščuvanja proti očetu«. Ozadja pričanja druge hčere ni znal razložiti, je pa rekel, da se je v zadnjih letih večkrat srečala z očetom, »ga prosila za denar in ga tudi dobila, srečanja pa so bila zelo prisrčna«.
Ker gre za povsem drugačno pričanje od vseh drugih, ki je v nasprotju tudi z ugotovitvami sodne izvedenke za klinično psihologijo, se je sodnica odločila za soočenje priče z obtoženčevo nekdanjo ženo. »Da preverimo resnicoljubnost prič,« je razložila. Sojenje gre proti koncu. x
