Ko je 40-letna Ljubljančanka na telefon prejela SMS-sporočilo o pravkar opravljenem nakupu v trgovini, je takoj vedela, da je nekaj narobe. Hiter pogled v torbico je potrdil slabe slutnje: denarnice ni bilo v njej. Občutek nemoči je preplavil nemir. Medtem ko je mrzlično klicala banko, da bi preklicala kartice, ki so izginile skupaj z denarnico in dokumenti v njej, sta prispeli še dve obvestili o spletnih nakupih, tokrat v afriških spletnih trgovinah. Kljub njeni hitri reakciji in takojšnji blokadi so tatovi še vedno poskušali – nazadnje neuspešno z nakupom v vrednosti 2000 evrov.
Njena izkušnja ni osamljen primer, temveč nazorno prikazuje, kako hitro in globalno danes delujejo tatovi. Fizična tatvina denarnice je samo prvi korak v verigi, ki se v digitalni dobi, kot kaže, razteza po vsem svetu.
Bliskovita hitrost
Storilci po tatvinah plačilnih kartic delujejo z bliskovito hitrostjo, saj poskušajo izkoristiti časovno okno med krajo in blokado kartice, so pojasnili pri Generalni policijski upravi. Pripomnili so tudi, da takšen primer, kot ga je opisala Ljubljančanka, ni nenavaden, čeprav res ni najbolj pogosto, da poskušajo podatke s kartice izkoristiti v trgovini na afriški celini.
No, pojasnili pa so tudi, da so metode tatov dvojne. Prva je fizična zloraba: z ukradeno PIN-številko poskušajo dvigniti gotovino na bankomatih ali pa opravljajo manjše brezstične nakupe do 50 evrov, za katere PIN ni potreben.
Druga, vse pogostejša metoda, pa je takojšnja selitev na splet. Tatovom za to zadoščajo trije podatki s kartice: številka, datum veljavnosti in varnostna koda (CVV oziroma CVC). Ti podatki so vroče blago na temnem spletu, kjer jih člani kriminalnih združb prodajajo ali medsebojno izmenjujejo. Tako lahko podatki vaše kartice, ukradene v gneči mestne tržnice, že čez nekaj minut nekdo uporabi za nakupe na spletni strani, registrirani v Afriki ali kjerkoli drugje na svetu. Policija sicer poudarja, da je nakup v Afriki le ena od možnosti in da je izvor storilca težko potrditi, dokler primer ni preiskan in dejanje nedvomno dokazano. K sreči so takšni primeri spletnih zlorab zaradi vse boljših zaščit, kot je dvostopenjska avtentikacija, vse redkejši.
Takšne tatvine so sicer bolj značilne za kraje, kjer je veliko ljudi in je tesen stik med njimi neizogiben. To so tržnice, avtobusne in železniške postaje, mestni avtobusi, območja s kulturnimi znamenitostmi, polna turistov, in nakupovalna središča. Zato ne preseneča, da v Ljubljani največ tovrstnih kaznivih dejanj zabeležijo na območju policijske postaje Center, predvsem v starem mestnem jedru. In podobno je tudi v drugih mestih pri nas ali po svetu.
Mimogrede, tudi uvodoma omenjeni primer iz Ljubljane se je primeril v središču mesta.
Domači in tuji tatovi
Storilci pa so tako Slovenci kot tujci, toda policija posebej opozarja na posamezne organizirane skupine, sestavljene pretežno iz tujcev, ki so se specializirale za tovrstne tatvine. Te skupine so lahko moške ali ženske. Njihov način dela je prefinjen in dodelan. Pogosto se pomešajo med skupine ljudi; turisti so še posebej pogosta tarča. Medtem ko eden zamoti žrtev, na primer s spraševanjem za pot z zemljevidom v roki, drugi izkoristi trenutek nepazljivosti in izvede tatvino. Plen – najpogosteje gotovino, plačilne kartice in dokumente – nato hitro preda tretjemu članu, da se sledi za njimi čim prej zabrišejo.
Če se osredotočimo na ljubljano: čeprav se število navadnih tatvin na zmanjšuje – letos do začetka septembra jih je bilo 221 v primerjavi z 326 v enakem obdobju lani – pa število velikih oziroma predrznih tatvin ostaja približno enako. Teh je bilo do septembra 41, enako kot lani.
Največ navadnih tatvin se zgodi čez dan in ob koncu tedna, s poudarkom na januarju, aprilu, maju in juniju. Predrzne tatvine pa so bolj enakomerno porazdeljene čez teden, z rahlim porastom ob petkih, največ pa jih je v dopoldanskem in delno popoldanskem času.
Ključno je, da ob ugotovitvi kraje žrtev takoj pokliče svojo banko in zahteva blokado vseh kartic. To je prvi in najpomembnejši korak, ki prepreči nadaljnjo škodo. Po klicu morate tatvino prijaviti tudi na najbližji policijski postaji. Prekličite tudi osebne dokumente, če so bili ti prav tako ukradeni.
Postopek v banki
Ko banka prejme prijavo, sproži postopek preverjanja nepooblaščenih transakcij. V večini primerov banke povrnejo znesek, ki je bil ukraden, vendar je postopek odvisen od okoliščin. Če je bila transakcija izvedena z zlorabo magnetnega zapisa ali čipa in žrtev ni ravnala malomarno, banka običajno krije celotno škodo nad določenim zneskom (v EU je ta meja pogosto postavljena pri 50 evrih). Če pa ugotovijo, da je žrtev ravnala hudo malomarno – na primer, če je imela PIN-številko zapisano in shranjeno skupaj s kartico, kar je tatovom omogočilo dvig na bankomatu – lahko banka zahtevek za povračilo zavrne. Preiskava lahko traja nekaj tednov, saj mora banka nedvoumno ugotoviti, da za transakcije ni odgovoren imetnik kartice.
Da bi se izognili najslabšemu, policija svetuje nenehno pozornost in previdnost. Ne nosite s seboj večjih količin gotovine. Denarnico in dokumente nosite čim bolj ob telesu, ne v zunanjih žepih torbic ali nahrbtnikov. Ročna torbica naj bo vedno zaprta in nikoli je ne puščajte brez nadzora.
