Dolga je bila pot do obsodbe, bi lahko rekli v primeru hrvaškega državljana, ki je bil marca na ljubljanskem okrožnem sodišču zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, obsojen na pet let in sedem mesecev zapora. Zahteva za sodno preiskavo je bila namreč vložena že junija 2008 za omenjeno kaznivo dejanje (ki ga je obtoženi izvršil na Hrvaškem) in kaznivo dejanje prikazovanja pornografskega gradiva (kar naj bi storil v naši državi). Obtožnica je bila vložena novembra 2008, pravnomočna je postala čez štiri mesece.
Sodišče je julija 2016 ustavilo del postopka, ki se je nanašal na pornografsko gradivo, pregon je namreč medtem absolutno zastaral. Šele sredi oktobra lani je sodišče zaradi zagotovitve prisotnosti obtoženega na sojenju zanj odredilo pripor. Nekaj dni pozneje sta bila razpisana tiralica in evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega so 21. decembra obtoženega prijeli v domovini. Sredi januarja so ga predali našim pravosodnim organom.
Marca so ga spoznali za krivega in ga obsodili na pet let ter sedem mesecev zapora. Oškodovanko je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom 17.558 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka napotilo na pravdo.
Na zagovor v preiskavi se je odzval
Obramba se je nato pritožila na višje sodišče – njen glavni ugovor je bil, da hrvaškemu državljanu v konkretnem primeru pri nas sploh ne bi smeli soditi. In sicer ker gre za tujca, ki je storil kaznivo dejanje zunaj ozemlja Republike Slovenije. Pri tem se je opirala na v času kaznivega dejanja veljavni slovenski kazenski zakonik.
V njem je pisalo, da zakonik velja tudi za tujca, ki kaznivo dejanje zoper slovenskega državljana stori zunaj Republike Slovenije, vendar pod pogojem, da se tujec »zaloti na ozemlju naše države ali če se ji izroči«. Po mnenju obrambe obtoženi pri nas ni bil zaloten (po razlagi obrambe bi to pomenilo, da je bil denimo zasačen pri nekem kaznivem dejanju) niti nam ni bil izročen, da bi lahko proti njemu vodili kazenski postopek.
Višje sodišče takšni razlagi ni sledilo. Najprej je opozorilo, je s tem členom zakonodajalec želel zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani, oziroma varovati naše pravne dobrine. Kar zadeva izročitev, je dejansko ni bilo, se je strinjalo višje sodišče. »Zalotitev« pa je treba razlagati širše in ne ozko jezikovno. Sodišče se je oprlo na dejstvo, da je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor na slovensko sodišče, da se je vabilu odzval in da je na ozemlje naše države prišel prostovoljno.
S tem je bil izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po kazenskem zakoniku, ki je veljal v času kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po zdaj veljavnem zakoniku (veljati je začel 1. novembra 2008). Ko se je torej fizično nahajal na našem ozemlju, so pristojni organi domače jurisdikcije lahko opravili dejanja kazenskega pregona, torej na svojem ozemlju in po našem kazenskem zakoniku.
Primerna in pravična kazen
Drugih večjih pripomb obramba na sodbo ni imela. V pritožbi je sicer omenjala nekonsistentnost določenih izvedenskih mnenj, ali je kaj na tem ali ne, pa višje sodišče ni presojalo. Kot je razložilo, so očitki preveč nekonkretizirani.
Je pa vseeno ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva, zagovor obtoženega in zbrane dokaze pravilno ocenilo, tehtno in prepričljivo obrazložilo ter utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu kaznivo dejanje dokazano. Preverilo je tudi višino izrečene kazni, čeprav obramba tudi te ni izrecno ni grajala. V sodbi piše, da je prvo sodišče upoštevalo težo in naravo kaznivega dejanja ter okoliščine le-tega, prav tako obtoženčevo predhodno kaznovanost na Hrvaškem in časovno oddaljenost od obravnavanega kaznivega dejanja. Kazen je ocenilo kot primerno in pravično. Sodba je tako postala pravnomočna.
