Hišnik nezavarovan omahnil v globino. Družina zahteva odškodnino

Le nekaj dni pred božično-novoletnimi prazniki leta 2019 se je pri montaži velikega LCD-zaslona na Celovški cesti v Ljubljani tragično ponesrečil delavec. Okoli ene ure popoldan je padel z višine 13,3 metra in kljub hitri pomoči in oživljanju na kraju nesreče umrl. Več kot pet let zatem in dobri dve leti po opravljenem predobravnavnem naroku, na katerem je krivdo zanikal, se je konec aprila začelo sojenje Robertu Salkiću. Usodnega dne je namreč v košari na dvigalu na svojem vozilu delavca dvignil do zaslona, ta je košaro tam zapustil, opravil svoje delo, ob vračanju vanjo pa mu je spodrsnilo in je omahnil v globino. Tožilstvo Salkiću očita povzročitev smrti iz malomarnosti. Če je soditi po obtožnici, je vedel, da bo moški, ki ni imel zaščitne opreme, na višini zapustil košaro, ob tem pa bi si lahko mislil, da se lahko zgodi tragedija. »A je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo,« mu očita tožilstvo.

Zavrnil varovalno opremo

Tiste dni je bilo v okolici stavbe, kjer se je zgodila nesreča, zelo pestro, saj so zaradi združitve dveh zavarovalnic menjavali številne označbe, je pojasnila ena od zaposlenih pri naročniku montaže zaslona. Na delovišče je iz radovednosti šla večkrat, ob omenjenem padcu pa je tam ni bilo. S pokojnim sta se dobro poznala, saj je bil že dolga leta hišnik oziroma hišni električar v zavarovalnici. Tisto dopoldne sta skupaj popila kavo, nato je on naznanil: »No, pa pojdimo zdaj tisto priklopit.« Čez nekaj časa je slišala krike »dol je padel, dol je padel« in jo je kar »polilo«. Podobno je strašljive trenutke opisoval njen sodelavec: »Obtoženi je tekel mimo okna in kričal. Vsi smo odhiteli ven, poškodovani je nezavesten ležal na tleh, za ograjo, kjer je prostor za klimo. Izruvali smo nosilec, prinesli defibrilator, pred prihodom reševalcev sem ga pomagal oživljati tudi sam.« A mu niso mogli več pomagati.

Oba sta bila prepričana, da bo pokojni dela opravljal le v stavbi, ne pa tudi zunaj, kaj šele na višini. »Veste, on nikoli ni plezal niti na lestev,« je povedala o pokojniku, čeprav je po drugi strani dejala, da je že večkrat padel z višine. »Bil je zelo flegma.« Predstavnik podjetja, ki je montiral zaslon, je povedal drugačno zgodbo. Po njegovem je bilo popolnoma jasno, da je moral kable za elektriko do zaslona potegniti hišnik, saj se sami nikoli niso vmešavali v notranjo inštalacijo naročnika. Kar je pomenilo delo zunaj in na višini. Do zaslona je tisti dan šel tudi sam, bil je polno opremljen – s čelado, varnostnim pasom, rokavicami. Pokojni pa ne, na kar sta ga opozorila tako on kot obtoženi Salkić, ki naj bi mu celo v posojo ponudil svojo. Zavrnil ju je z navedbo, da sam zaščitne opreme ne potrebuje, saj da je že večkrat bil na taki višini.

»Malo po domače«

Po navedbah prič tistega dne varnostnega inženirja ni bilo na delovišču. Če bi bil, bi moral delavcu brez opreme delo prepovedati.

»Če bi vedela, da se ne bo hotel privezati, mu že zaradi teže ne bi pustila gor,« je bila jasna že prej omenjena priča, v zavarovalnici zaposlena kot strokovna sodelavka za zdravje in varnost v podjetju. Sama je sicer šele pozneje izvedela, da je bilo na kraju več (pod)izvajalcev, sporazum o varnostnih ukrepih pa so imeli podpisan samo z enim. Na vprašanje sodnice, kaj je po njenem mnenju privedlo do tragične smrti, je odvrnila, da splet čudnih okoliščin, preveč ljudi na kraju, najverjetneje pa je bil vsaj za odtenek soodgovoren tudi pokojni sam. Poudarila je še, da je bila več kot očitno pomanjkljiva tudi komunikacija med različnimi akterji na delovišču, in zagotovila, da od tistega dne v zavarovalnici pravila uveljavljajo veliko strožje. »Prej je morda res bilo malo po domače.«