Petnajst let je Antonio F. J. ležal mrtev v svojem stanovanju v šestem nadstropju na ulici Luis Fenollet v Valencii. Njegovo okostje, odeto v ostanke oblačil, se je razkrajalo v tišini, medtem ko je življenje zunaj teklo dalje — ne da bi kdo opazil njegovo odsotnost. Šele ko je močno deževje zamašilo odtočno cev in je voda zalila sosednji balkon, so gasilci v soboto vdrli v stanovanje in naleteli na grozljivo odkritje, ki priča o skrajni osamljenosti v sodobni družbi.
Antonio, ki bi danes štel 86 let, je bil za sosede duh, še preden je umrl. Opisujejo ga kot potrtega in osamljenega moškega, s katerim že dolgo niso imeli stikov. Ko je izginil, so domnevali, da se je preselil v dom za ostarele ali pa se je vrnil k družini. Toda resnica je bila precej bolj mračna. Njegovo mumificirano truplo so našli v spalnici, obkroženo z umazanijo, insekti in mrtvimi golobi, ki so skozi leta gnezdili v zapuščenem stanovanju.
Zdi se skoraj neverjetno, da v večstanovanjski stavbi sredi tretjega največjega španskega mesta nihče ni opazil njegove smrti. Toda Antonio je za seboj pustil sistem, ki je prikril njegovo odsotnost. Njegova pokojnina se je redno stekala na bančni račun, s katerega so se avtomatsko plačevale vse položnice. Tudi poštni nabiralnik ni bil nikoli prepoln, saj so skrbni sosedje redno odstranjevali reklamno gradivo, da ne bi privabljali morebitnih vlomilcev.
Živel je življenje duha, odtujen od vseh, ki bi ga lahko pogrešali. S svojima dvema otrokoma, sinom in hčerko, ni imel stikov že več kot tri desetletja, odkar je zapustil družino. Tudi z bivšo ženo ni ohranjal nobenih vezi. »Petintrideset let je živel brez stikov s komerkoli,« je za španski časnik El País povedal vir iz policije.
Policija domneva, da je Antonio umrl naravne smrti. V stanovanju, ki je bilo zaklenjeno od znotraj, niso našli nobenih znakov vloma ali nasilja. Umrl je tako, kot je živel zadnja leta svojega življenja: sam in v tišini. Njegova smrt je ostala skrivnost, dokler ni narava sama poskrbela za razkritje.
Odkritje njegovega trupla je sprožilo val začudenja in pretresenosti med sosedi in v širši javnosti. Zgodba o Antoniju namreč postavlja neprijetna vprašanja o socialni izolaciji starejših v velikih mestih in o tem, kako zlahka nekdo preprosto izgine sredi množice.
