Zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, so na novomeškem okrožnem sodišču obsodili moškega – žrtev naj bi bila blažje manj duševno razvita osemletna deklica, obtoženi pa tesen družinski prijatelj. K njeni družini je večkrat prihajal na dom in tudi pomagal pri hišnih delih, z njenim očetom sta bila tudi sodelavca. Obsojen je bil na pet let zapora. Obramba se je na sodbo pritožila, terjala je razveljavitev in ustavitev kazenskega postopka. Zadovoljno ni bilo niti tožilstvo, predlagalo je tri mesece višjo zaporno kazen. Na koncu nobena stran ni bila v popolnosti zadovoljna: senat sodnic ljubljanskega višjega sodišča je sodbo namreč razveljavil in odredil novo sojenje.
V zahtevi za preiskavo so obtoženemu očitali temeljno obliko omenjenega kaznivega dejanja, ki govori o spolnem občevanju ali kakšnem drugem spolnem dejanju z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let. V fazi glavne obravnave pa je po zaslišanju sodne izvedenke, ki je pri deklici ugotovila blažjo slabšo duševno razvitost, tožilstvo spremenilo pravno kvalifikacijo v smeri, da je bilo dejanje storjeno zoper slabotno osebo. Navedlo je, da, da je obtoženi kot družinski prijatelj in očetov sodelavec užival zaupanje deklice in vse njene družine, tako da ga je dojemala kot močnejšo in avtoritativno osebo. Zaradi tega se mu kot slabotna oseba ni zmogla in znala upreti, on pa se je tega zavedal in je stanje zlorabil za potešitev svoje spolne sle.
Obramba: Ni prepoznal njenega stanja
Kdo po zakonu je slabotna oseba? V času kaznivega dejanja je veljala definicija, da je to oseba, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost, slabost ali kakšno drugo stanje, zaradi katerega se ne more upirati. Po noveli kazenskega zakonika iz leta 2021 pa oseba, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja ali hujša duševna manjrazvitost, zaradi katere ta ni sposobna podati privolitve.
Zagovornik je v pritožbi zapisal (in višje sodišče mu je dalo prav), da vsak otrok še ni slabotna oseba, prav tako ne vsaka oseba z duševno boleznijo. Gre za osebe, ki zaradi svojega stanja ne morejo nuditi odpora oziroma niso sposobne dati privolitve in storilec njihovo stanje zlorabi. Po mnenju odvetnika oškodovanka v tem smislu ni slabotna oseba, saj se je bila obtoženemu sposobna upreti in se mu delno tudi je. Kot primer je navedel, da ga ni hotela prijeti za spolni organ, ni se slekla, ko naj bi zahteval, in ko naj bi imel z njo spolni odnos, mu je rekla, da tega ne sme delati. Po mnenju odvetnika obtoženca tudi ni dojemala kot avtoritativno in močnejšo osebo, pri čemer je navedel mnenje izvedenke, »da se mu je uprla, ni pa bila tega zmožna izraziti prav odločno oziroma učinkovito«. Odvetnik je po drugi strani tudi poudaril, da obtoženi ni vedel za njene težave v duševnem razvoju. Pri tem je opozoril na izvedensko oceno, da so njegove in intelektualne sposobnosti na nivoju nizke podpovprečne inteligentnosti. Torej ni bil sposoben prepoznati duševnega stanja oškodovanke, je v pritožbi zatrdil zagovornik.
Sojenje od začetka
Višje sodišče tem trditvam ni kar sledilo, je pa ocenilo, da je marsikatero vprašanje res še ostalo odprto. V sodbi je zapisalo, da nikjer ni pojasnjeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da je oškodovanka slabotna oseba. Z obrambo se je strinjalo, da zgolj pričanje oškodovankine mame ne more biti zadosten dokaz za obtoženčevo vedenje za dekličine težave v duševnem razvoju.
Mama je sicer pričala, da je vedel, da ona in njen brat obiskujeta posebno šolo, pa tudi v službi naj bi se z njenim možem veliko pogovarjala o otrocih. V zvezi s tem bi torej moralo sodišče zaslišati vsaj dekličinega očeta, piše v sodbi sodišča druge stopnje. To se je obregnilo tudi ob trditev v prvostopenjski sodbi, da je »oškodovanka obtoženega močno spoštovala, da je zavestno in hote izkoristil njeno popolno podreditev vedoč, da se mu zaradi starosti, duševne manjrazvitosti in čustveno pozitivnega odnosa in spoštovanja, ki ga je ob obiskih oblikovala do njega, ne bo mogla upreti oziroma da se mu ne more in ne zna upreti«. Po oceni višjih sodnic nikjer ni razloženo, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do tega sklepa. Kar zadeva tudi očitek, da je kaznivo dejanje storil za zadovoljitev spolne sle.
Vsemu temu bodo morali na novem sojenju nameniti vso pozornost. Nato pa skrbno razčleniti in oceniti dokaze ter na tej podlagi sprejeti dokazne zaključke o tem, ali je obtožencu kaznivo dejanje dokazano ali ne. In nato v sodbi za svoje zaključke navesti prepričljive razloge, je sklenilo višje sodišče.
