Tretjina žensk v Sloveniji doživi vsaj eno obliko spolnega nasilja, posilstvo pa prijavi (morda) vsaka 20., na strašljivo statistiko opozarjajo v Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Sprašujejo se, kaj počnejo narobe, da se na področju spolnega nasilja po vseh desetletjih, odkar obstaja društvo, nič ne spremeni. »Kot da nismo premaknili ničesar, kot da še vedno živimo v preteklosti, ko ni bilo zakonov, sistemskih sprememb, delovanja na preventivi (ki ga je še vedno absolutno premalo), mednarodnih dokumentov,« v izjavi za javnost v podporo žrtvam izpostavlja predsednica Maja Plaz.
Če je nekdo žrtev nasilja na ulici, če nekomu ukradejo denarnico, je postopek povsem jasen. Ko pa je ženska žrtev spolnega nasilja, so najprej vsi zgroženi, potem pa se nanjo vsujejo različni očitki in dvomi. Zakaj je šla tja? Zakaj je zaupala? Zakaj je pila? Lahko bi prepoznala nevarnost …
Strah in sram
Nadalje se v društvu sprašujejo, ali je prav, da je žrtve strah prijave gnusnih dejanj, ki na najbolj grob način posegajo v njihovo telesno in duševno integriteto? Je prav, da jih je sram, da se jim je zgodil prestop fizičnih, psiholoških, čustvenih meja, ki bodo verjetno zaznamovale njihovo prihodnost? Je prav, da se pogovori, pa naj bodo med laično ali strokovno javnostjo, po pravilu začenjajo z vnaprejšnjim dvomom v izpoved žrtve in z najbolj pogostim rekom, da gre tako ali tako samo »za besedo proti besedi«? Kaj je prav in kaj narobe? S čim se osebe, v največji meri ženskega spola, ko so pred dilemo ali naj spolno nasilje prijavijo ali ne, srečujejo?
Predsednica društva Maja Plaz pravi, da žrtve nasilja spodbujamo k takojšnji prijavi, a jim po drugi strani mnogi očitajo, da če so prijavile nasilje dva dni kasneje, so vmes gotovo »naštudirale«, kaj morajo povedati. Ali pa se, če žrtev pove, da je v določenem trenutku otrpnila, zamrznila, sprašujejo, kako je to sploh mogoče?
»Samo ja pomeni ja«
»Ko doživimo spolni napad, se borimo za življenje. Ne nujno s fizično silo, kar imamo celo zapisano v zakonodaji izpred štirih let, ki sloni na modelu ’samo ja pomeni ja’,« opozarjajo v društvu. Kar pomeni, da na sodišču ugotavljajo, ali je žrtev pristala na spolni odnos ali ne. O takšni praksi na sodišču še ni veliko znanega, saj je še ni veliko, na društvu pa ocenjujejo, da ni skoraj nič drugačna kot je bila pred sprejetjem modela v zakonodajo.
Če sploh pride do sodnega postopka, je po navedbah Plazove žrtev v njem razčlovečena. Obramba jo napada z vprašanji, ki ne sodijo v postopek in niso povezane z obtožbami, a zagovornikov nihče ne ustavi. Ana sodišču dovolijo, da se razkriva žrtvina preteklost, dovolijo zaslišanje prič, ki že dolga leta niso bila v stiku z njo … Običajno pridejo pričat brez odvetnika, prepuščene so na milost in nemilost vprašanjem, ki jim jih lahko postavlja tudi obtoženi. »Kar velikokrat pomeni še posebej sadistično izživljanje nad žrtvijo,« opozarjajo.
»Nikoli več ne bi prijavila«
»Bila sem ponovno razčlovečena. Nikoli več ne bi prijavila. Obnašali so se, kot da a priori verjamejo njemu in ne meni. Postavljali so mi ponižujoča vprašanja, ob katerih sem popolnoma zamrznila in nisem mogla verjeti, da me sprašujejo o tem, koliko orgazmov doživim, kako hitro se vzburim, koliko partnerjev sem imela do svojega 18. leta, koliko do svojega 30. leta,« pa v društvu izpostavljajo izjave različnih žrtev spolnega nasilja.
»Nasilje je vedno zloraba moči,« opozarjajo v društvu. In razlog zagotovo niso hormonske spremembe pri fantih, kot si je nekoč nekdo drznil zapisati celo v obrazložitev sodbe. »Razlog ni, če nekdo poskuša na različne načine pripeljati športnice do najvišjih odličij, da bo država ponosna nanj(e),« so se v društvu odzvali še na nedavne komentarje ob domnevnem nasilju trenerja juda Marjana Fabjana.
Izpostavljajo, da je razlog zloraba moči. In ker se večini storilcev ne zgodi nič, ker lahko dejanja posnamejo in pošiljajo naokrog, pa se še vedno ne zgodi nič. »Ker jih to (na)učimo z odzivi, ko se spolno nasilje zgodi. Kaj nam pa morejo, so rekli, pa so šli in posilili dekle.«
V sistem podvomijo tudi same
V društvu še navajajo, da si skušajo žrtvam vliti pogum, da gredo lažje skoti postopke, da bodo močnejše, da bodo čutile podporo sistema. »Žal vanj podvomimo tudi same. Z razlogom. Ker spremljamo sekundarno viktimizacijo, ki se zgodi posebej velikokrat na sodiščih,« so jasni v društvu.
Če imajo srečo, imajo žrtve podporo bližnjih. A tudi ti včasih zatajijo. »Ja, težko je verjeti, da je (spolno) nasilje izvajal nekdo, ki smo ga cenili, ki ga poznamo, ki ima morda celo neko družbeno moč. Morda učitelj. Morda duhovnik. Morda trener. Morda družinski prijatelj. Ali oče. Nekdo, kateremu »nikoli ne bi pripisali«, da je česa takega zmožen,« v društvu opozarjajo na to, da včasih žrtvam ne verjamejo niti najbližji.
V društvu skušajo s tem javnim zapisom postati »glas« žrtev. In jih obenem nagovarjajo, naj jih pokličejo, saj jim bodo verjeli in jih bodo podprli.
In niso edini. V Sloveniji je več nevladnih organizacij, ki bi jim lahko pomagale. Obljubljajo, da se ne bodo nehali boriti za do žrtev bolj prijazne postopke. »Strah, odgovornost, sram, občutki krivde – se morajo končno preseliti na drugo stran, na stran storilcev,« pa so spomnili na francosko junakinjo Gisele Pelicot.
