Domnevni organizator umora bosanskega državljana Satka Zovka, ki sta ga dva še neznana strelca v noči na 29. november lani pričakala v zasedi, ko je z avtomobilom zapuščal igralnico Mons na obrobju Ljubljane, je danes na predobravnavnem naroku pred ljubljanskim sodnikom Gorazdom Fabjančičem zanikal krivdo. »Ne priznam,« je bil kratek bosanski državljan Dino Muzaferović – Cezar, ki mu tožilstvo očita, da je kot vodja hudodelske združbe pripravil do potankosti izdelan načrt za zahrbtni umor Satka Zovka.
Pajdašem naj bi odrejal posamezne naloge in dajal navodila, jih usmerjal in nadzoroval, v dnevih pred umorom pa je Zovku lažno sporočil, da sta zgladila spor in da je varen pred njim, zaradi česar se je Zovko začel prosto gibati in se ni več skrival pred njim.
Obramba: Policisti vedeli, da opazujejo napačnega
Tik pred zaključkom četrtkovega naroka se je Muzaferović pridružil zagovorniku Milošu Zariću, ki je pred tem podal več predlogov za izločitev dokazov, in tudi sam nagovoril sodišče. Dejal je, da je slovenska policija že od samega začetka vedela, da soobtoženi Jaka Bergant, prek katerega so policisti odkrili Muzaferovićevo ljubljansko skrivališče, ni bil tisti, ki je namestil sledilno napravo pod Zovkov avtomobil, so pa policisti vedeli, da jih bo pripeljal do Muzaferovića. In to je bil njihov glavni cilj, je prepričan obtoženi. »Ker so jim tako naročili iz Bosne!« je bil oster Muzaferović in dodal, da je novinar portala istraga.ba Avdo Avdić v BiH kmalu po umoru poročal, da za Zovkovim umorom stoji Muzaferović.
Na posnetku sta obtoženi Dino Muzaferović in njegov zagovornik Miloš Zarić.
Bolj vsebinski je bil njegov zagovornik Zarić, ki je, tako kot pred tem tudi zagovorniki soobtoženih Jake Berganta, Osmana Koštića, Vilija Sušnika in Rrolanda Cretuja, predlagal izločitev več dokazov. Tudi on je v veliki meri problematiziral odredbe v dneh po umoru, s katerimi je tožilstvo kriminalistom dovolilo tajno opazovanje tedaj še neidentificirane osebe, ki je pod Zovkov avtomobil namestila sledilno napravo.
Zakon o kazenskem postopku dovoljuje izjemo, po kateri lahko tožilstvo v primeru hujših kaznivih dejanj, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja, tajno opazovanje odredi ustno na ustni predlog policije, pisno odredbo pa mora izdati nato najkasneje po dvanajstih urah. Zarić pravi, da bi moralo tožilstvo v sodni spis vložiti tudi uradni zaznamek o ustnem predlogu policije, tožilstvu pa tudi sicer očita, da v sodni spis ni vložilo celotnega tožilskega spisa in da je pred začetkom sojenja nato sporočilo, da odredba, ki je bila že devet mesecev v spisu, niti ni prava (v njej naj bi bilo zapisano, da ima osumljenec specifično, »račjo« hojo, kar ne ustreza opisu Berganta) ter da je prišlo do administrativne napake.
Zarić problematizira tudi eno izmed kasnejših odredb (tokrat sodišča) zoper Berganta, saj da je preiskovalna sodnica ob odločanju imela na voljo opis osebe, ki je prenašala sledilno napravo in ki ne ustreza telesnim značilnostim Berganta. Muzaferovićev zagovornik je opozoril tudi, da naj bi bili v eni izmed odredb posnetki, ki so bili uradno zaseženi šele kasneje, ter da so policisti tajno opazovanje izvajali nezakonito, saj da so tudi sami vedeli (ali pa bi morali vedeti), da opazujejo napačno osebo.
Tožilstvo: Dokazi so bili zbrani zakonito
Na številne očitke obrambe, ki so se ponavljali že tretji dan, se je danes delno že odzvala tožilka Špela Brezigar, v celoti pa bo tožilstvo na predloge za izločitev dokazov odgovorilo v prihodnjih dneh. Tožilka Brezigar je vztrajala, da je policija ravnala zakonito. Tudi odredba za tajno opazovanje, ki je policiste privedla do Jake Berganta, je bila po njenem prepričanju utemeljena. Očitke o nedoločljivosti opisa osumljenca (beli moški srednje postave in normalne velikosti) je zanikala, saj se je ta opis nanašal neposredno na osebo, ki je namestila sledilno napravo pod avtomobil Satka Zovka, tako da se je policija pri njenem iskanju osredotočila le na operativno zanimive lokacije - med drugim na kraje, kjer je sledilna naprava že pred namestitvijo pod avtomobil žrtve oddajala signal, in kjer so se pojavljali določeni avtomobili, povezani z umorom oziroma osumljenci.
Zato je po njenem mnenju policija povsem zakonito prišla do Berganta, ki sta ga tožilstvo in policija dlje časa sumila, da je namestil sledilno napravo pod Zovkov avtomobil. Šele tekom sodne preiskave se je izkazalo, da je sledilno napravo v resnici namestil bosanski državljan, ki pa mu je Bergant pri sebi doma nudil varno prenočišče. Kot smo že poročali, naj bi si osumljenci prav zato, da bi otežili preiskavo, izmenjavali tako vozila kot tudi oblačila.
Glede administrativne napake in napačne odredbe, ki je končala v spisu, je tožilka poudarila, da je ob privedbi osumljencev pred preiskovalnega sodnika kazensko ovadbo sodišču izročila policija in ne tožilstvo, zato sta tožilki, ki delata na primeru, napako opazili šele kasneje. Prav tako je pojasnila, da po zakonu o kazenskem postopku ni potrebno, da je uradni zaznamek (o ustnem predlogu policije) del kazenskega spisa, saj tožilec nato v pisni odredbi bolj podrobno opiše vse relevantne okoliščine.
Tudi dejstvo, da se je kasneje izkazalo, da sledilne naprave ni namestil Bergant, na zakonitost in zbrane dokaze ne more imeti vpliva, saj so ključne okoliščine iz časa, ko se je odločalo o odredbi.
