Sedin Šišić bo zaradi umora 64-letnega Dragana G. septembra predlani v Zgornjem Dupleku za rešetkami prebil 27 let. Po razsodbi, ki mu jo je junija lani izreklo mariborsko okrožno, v začetku letošnjega leta pa potrdilo še višje sodišče, se je zagovornik Andrej Kac obrnil še na vrhovne sodnike. Predlagal je, naj Šišića oprostijo, če ne, pa vsaj znižajo kazen ali sodbo razveljavijo in odredijo novo sojenje. Nič od tega niso storili, zavrnili so vse ugovore obrambe: od tega, da ni šlo za zahrbten umor iz koristoljubja, do tega, da je sodišče dokazni postopek vodilo enostransko, nejasne okoliščine razlagalo v Šišićevo škodo in odločitev o krivdi sprejelo na podlagi nezanesljivih indicev.
Dragan G. je zaradi hudih poškodb glave umrl 8. septembra predani v delavnici ob domači hiši. Tam sta se s Šišićem sestala zaradi puške. Dragan je bil namreč ljubitelj orožja; doma je hranil kar nekaj kosov in enega mu je Šišić ukradel. Dragan ga je večkrat pozval, naj mu puško vrne, ni pa vedel, da jo je tat že prodal za staro železo. V delavnici ga je Šišić najprej s pestmi dvakrat boksnil v obraz, ga nato po glavi še dvakrat udaril z neznanim topim kovinskim predmetom, ko je nesrečnež obležal nezavesten, pa še enkrat s topim lesenim predmetom, najverjetneje z več kot meter dolgim polenom. Potem je pobegnil v BiH. Prijeli so ga čez en teden na meji, ko se je prek Slovenije namenil na delo v Belgijo.
Trdno zaključen krog indicev
Obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevala, da je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti in ni ravnalo v skladu s pravilom in dubio pro reo, kar pomeni, da je treba v dvomu odločiti v obtoženčevo korist. Vrhovni sodniki so odgovorili, da je prvostopenjsko sodišče dokazne zaključke oprlo zlasti na naslednje indice: Dragan G. je umrl med 8. in 10. uro, Šišić pa je bil z gradbišča, kjer je delal, odsoten med 7.45 in 9.20.
Delovodji je rekel, da gre na odpad, a se je izkazalo, da ga v tem času tam ni bilo. Sodišče je upoštevalo, da sta bila z Draganom sprta zaradi puške, da jo je Šišić ukradel in obljubljal, da jo bo vrnil. Upoštevalo je tudi, da je bil en smrtni udarec prizadejan s polenom, ki so ga našli na kraju dejanja, in da so bile na njem Šišićeve biološke sledi. Na vetrovki, ki so jo našli v njegovem avtu, pa pokojnikova DNK in miniaturni madeži krvi, ki se v tej obliki na oblačila prenesejo s kapljicami ob udarcih po krvavi površini.
Do vseh teh indičnih dejstev se je okrožno sodišče opredelilo in presodilo, da sestavljajo trdno zaključen krog, ki z gotovostjo kaže na obtoženčevo krivdo. Ni izhajalo iz vnaprej oblikovane hipoteze o krivdi, preverjalo je zagovor in ugodilo več dokaznim predlogom zagovornika ter ga ovrglo šele ob podrobni analizi izpovedb prič ter materialnih dokazov, je ocenilo vrhovno sodišče.
Glede ugovora, da nekaterih dokaznih predlogov obrambe ni sprejelo (da bi opravilo rekonstrukcijo poti, rekonstrukcijo storitve kaznivega dejanja, postavilo izvedenca za preiskavo obuval in izvedenca balistične stroke ter da bi izvedenec sodnomedicinske stroke pregledal poleno), pa je ocenilo, da to ni bilo potrebno.
Vrednost puške nepomembna
Zagovornik je menil, da ni šlo za zahrbten umor, storjen iz koristoljubja. Zahrbtnost je bila v tem, da sta se sestala v zaprtem zasebnem prostoru zaradi obljube, da bo Šišić oškodovancu vrnil puško, pa piše v sodbi vrhovnega sodišča. Do tega se je opredelilo že prvostopenjsko sodišče, ko je navajalo, da je obtoženi izkoristil dobronamernost in pretirano zaupljivost oškodovanca, ki si je spor prizadeval rešiti na miren način brez vpletanja policije. Dobila sta se v njegovi delavnici, kjer se je počutil varnega in napada ni pričakoval.
Glede tega, da Šišić ni imel premoženjskega motiva, saj je bila puška vredna le nekje od 1000 do 4500 evrov, pa so vrhovni sodniki opozorili, da višina premoženjske koristi ni odločilna. Bistveno je, da je bil njegov cilj zadržati premoženjsko korist, ki jo je pridobil s poprejšnjo tatvino puške.
