»V minuti se mi je svet obrnil na glavo,« je na srečanju na agenciji za varnost prometa začelo pripovedovati svojo zgodbo 28-letno dekle, recimo ji Manca. Trenutno je v zaporu, ker je pod vplivom alkohola povzročila prometno nesrečo, v kateri je umrl njen prijatelj, star je bil 25 let. Prijateljica je bila hudo poškodovana. »Na srce polagam ne samo mladim, tudi starejšim, naj res dobro razmislijo, ali se splača sesti vinjen za volan. Posledic ne čuti le ena oseba, tudi prijatelji, družina, sodelavci, cela skupnost ljudi, in vse to samo zaradi ene same sebične osebe. Raje se peljite s taksijem, pojdite peš, karkoli, samo ne pijani za volan,« od srca svetuje. Sama je to napako naredila in ničesar več ne more spremeniti.
S prijatelji so bili pri njej na vikendu, bilo je na začetku epidemije. S seboj so imeli pivo. Ne spomni se, koliko je spila. Okoli polnoči se je odločila, da se odpelje domov. Stanuje sicer blizu. A avto je bil mamin, po glavi ji je šlo samo to, da ji ga mora vrniti. Ko je sedla v vozilo, sta prišla prijatelja in sedla na pokrov motorja. Že prej sta govorila, da bosta to storila, a ju ni jemala resno. In je speljala. »Po slabem kilometru sem trčila v ograjo. Samega trka se ne spominjam, kot da bi imela temo v glavi. Nato sem splezala skozi okno avta, prijatelja sta ležala na tleh. Vedela sem, da imam v avtu rjuhi, enemu sem jo dala pod glavo. V tistem času so sosedje že klicali policijo, reševalce. Kasneje so prišli še pijani prijatelji, ki so se zapletli v konflikt s policijo, odrivali so tudi reševalce, padale so grožnje,« vseskozi na robu joka pripoveduje Manca. V bolnišnici je izvedela, da je prijateljica hudo poškodovana, prijatelj pa je umrl. »Odraščala sva skupaj, živela v istem bloku, družini sta se poznali … Tri, štiri dni po nesreči sem šla k njegovi mami. Kot da bi človek doživel krč. Neprestan jok, sploh se nisem zavedala, kaj se dogaja. Veš, da si naredil napako, ki jo je nemogoče popraviti, ne veš, ali boš preživel dan, nič ne veš. Njegova mama me je podprla, to me je res presenetilo,« opisuje.
Podpora najbližjih jo je rešila
Sledila so zaslišanja, približno po letu in pol je šla na prestajanje kazni. Obsojena je bila na tri leta in pet mesecev zapora na odprtem oddelku, dobila pa je tudi enoletno prepoved vožnje. »Od nesreče nisem vozila. Razmišljam, da se bom morala počasi postaviti na noge. Vozila bom, a z velikim strahom,« pravi. Kako je sprejela kazen? »Tega, da sem ubila prijatelja, ne bom nikoli sprejela. Verjetno si ne bom nikoli oprostila. Tudi če bi dobila višjo kazen, bi jo sprejela,« pove. Podpirajo jo družina, partner in prijateljica, vsi preostali so izginili iz njenega življenja. Presenetilo jo je, da jo obsojajo prijatelji, ki jih je imela iskreno rada. »Z mamo umrlega prijatelja se srečava vsak teden ali na dva tedna. Nikoli več pa ne bo, kot je bilo. Pri njej nagonsko iščem njegovo prisotnost. Težko se je sprijazniti s tem, da karkoli naredim, njega ne bo več nazaj,« opisuje. Prijateljica, ki je bila hudo poškodovana, si je opomogla. Po nesreči in med sojenjem sta imeli nekaj stikov, zdaj ne več. Živi v tujini.
Manca pravi, da je bilo po nesreči najhuje. Obupno je iskala razloge, da sploh nadaljuje z življenjem: »Razmišljala sem, da bi se kar ubila.« Ob podpori bližnjih se je izvlekla iz najhujšega. Ko pride iz zapora, kjer je hišnica, jo čaka služba, predvsem pa svoje poslanstvo vidi v ozaveščanju. Tudi sama je včasih mislila, da se nesreče dogajajo le drugim. Na vprašanje, česa se veseli, kaj jo razvedri, omeni »vsakdanje malenkosti«, nato ostane brez besed in zajoka.
Treznost kot trend
Vesna Kopač, vodja oddelka za vzgojo v zaporu na Igu, pravi, da imajo tam trenutno dve obsojenki, ki sta povzročili prometno nesrečo pod vplivom alkohola. V moškem zaporu jih je več. »Manca je v zapor prišla z izjemno hudimi občutki krivde. Ni pa pri vseh tako, da bi prevzeli polno odgovornost. Minimalizirajo težo storjenega in tudi težave, ki jih imajo z alkoholom. Skoraj bi rekla, da je takšnih več,« opisuje. In dodaja, da se tudi delavcev v zaporu takšne tragične zgodbe vedno znova dotaknejo. »Zato se pridružujem Mančinemu stališču, da naj v prometu velja ničelna toleranca do alkohola. Želim si tudi, da bi se treznost na cesti v najširšem pomenu besede (treznost v odnosu do alkohola, drog, telefona …) uveljavila med mladimi kot trend, kot norma in se sploh ne bi spraševali, ali ja ali ne. Da bi bilo samoumevno, da ne vozimo pod vplivom alkohola. Po drugi strani pa da se zavedamo, da obstajajo tudi druge rešitve: če v tem prazničnem času spijemo kak kozarček, ni tabu poklicati taksi, ne 'herojev v pižamah'. In konča se čisto drugače kot v Mančinem primeru,« razmišlja Kopačeva.
