V toaletne prostore knjižnice so poleg »običajnih« obiskovalcev pogosto zahajali tudi uživalci droge. Ko se je čistilka med praznjenjem koša za smeti zbodla z uporabljeno iglo, je tri mesece in pol v strahu čakala, ali se je morda s čim okužila. Zoper knjižnico oziroma zavarovalnico, pri kateri je imela knjižnica zavarovano odškodninsko odgovornost, je vložila tožbo. Zaradi pretrpljenega strahu ji je sodišče odmerilo dva tisoč evrov odškodnine.
Zavarovalnica se je na sodbo pritožila in vztrajala, da za dogodek ne more biti odškodninsko odgovorna. Navajala je, da je knjižnica poskušala zaščititi zaposlene in obiskovalce. Že pred dogodkom se je ukvarjala s problematiko nedovoljenih vstopov in ravnanj uporabnikov toaletnih prostorov. Namestila je tako imenovane modre luči, kar naj bi narkomanom preprečilo iskanje žil, vendar so se tako uporabniki prostorov kot čistilke pritoževali nad slabo vidljivostjo, zato jih je odstranila. Ves čas naj bi iskala druge rešitve, na koncu pa vstop v toaletne prostore omogočila zgolj s člansko izkaznico knjižnice, je zapisala v pritožbi. Zatrdila je še, da noben ukrep ne more v celoti preprečiti, da ne bi prostorov uporabljali tudi narkomani, in da knjižnica zagotovo ni ravnala malomarno.
Čistilka ni bila kriva
Po prepričanju zavarovalnice je za to, kar se je zgodilo, sicer v prvi vrsti odgovorna neznana oseba, ki je odvrgla iglo, a soodgovorna naj bi bila tudi čistilka, ki je nepravilno ravnala z odpadki. Ročno ločevanje odpadkov v toaletnih prostorih je v nasprotju z navodili za varno delo, je v pritožbi zapisala tožena stranka. Tam je namreč le koš za mešane odpadke, iz katerega bi morala zgolj odstraniti vrečko s smetmi in jo odvreči v zabojnik za mešane odpadke. Ob predaji del naj bi knjižnica dala čistilnemu servisu jasna navodila, da delavke ne smejo brskati po smeteh, preložijo lahko le na primer plastenko na vrhu koša. Tudi čistilkin nadrejeni je potrdil, da je delavkam naročil, naj smeti ne ločujejo z ročnim prekladanjem.
Ljubljansko višje sodišče se s pritožbenimi navedbami ni strinjalo. Opozorilo je, da knjižnica po tem, ko je v stranišču odstranila modre luči, drugih zaščitnih ukrepov ni uvedla. Šele po čistilkini nesreči je prostore za določen čas zaprla, nato pa uvedla odpiranje s člansko izkaznico. Prej tega ni storila, ker se ji je zdel strošek previsok. Navedba, da so na različne načine skušali zaščititi zaposlene in obiskovalce, se torej nanaša na kasnejše časovno obdobje. V času nesreče pa niso z ničimer skušali omejiti uporabe prostorov, da se tam ne bi nabirali nevarni odpadki. »Drži sicer, da noben ukrep v celoti ne more preprečiti, da prostorov ne bi uporabljali tudi uživalci drog. Vendar pa navedeno ne pomeni, da zavarovanka toženke ni bila z ničimer dolžna reagirati na očitno perečo problematiko,« so v sklepu zapisali višji sodniki. Knjižnica je bila torej dolžna zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, ker je zaščitne ukrepe opustila, pa obstaja vzročna zveza z nesrečnim dogodkom. Ta v ničemer ni bil čistilkina krivda, kajti uslužbenka knjižnice jo je na ločevanje odpadkov stalno opozarjala. Če smeti v prostorih ni ločila, ji je pustila listek z navodilom, naj to stori.
Tri mesece in pol strahu
Sodišče se je strinjalo tudi, da je čistilka utrpela tako imenovani sekundarni strah, strah pred tem, kakšni bodo rezultati krvnih preiskav. Ta je bil zagotovo močan tri mesece in pol, dokler ni prejela (negativnih) rezultatov. Splošno je znano, da so uporabljene igle lahko okužene z virusi hepatitisa, HIV in drugih težkih bolezni. Pretrpljenega strahu po oceni sodišča ne more izpodbiti niti trditev zavarovalnice, da jo je medicinsko osebje ob testiranju zagotovo seznanilo s tem, da obstaja izredno majhna možnost okužbe (0,33 odstotka ob prvem vbodu z okuženo iglo). Tožnica je strah na sodišču prepričljivo opisala, predložila pa tudi zdravniško potrdilo, da je bila med čakanjem na rezultate v stresu, napeta, nespečna in prestrašena. Sodišče je zavrnilo tudi očitek zavarovalnice, da v dokaz o prestanem strahu ni predlagala izvedenca medicinske stroke. Opomnilo jo je, da tega ni predlagala niti ona. Na koncu pa ocenilo, da je 2000 evrov odškodnine upoštevaje sodno prakso primerna vsota.
