»Žal mi je za to, kar sem naredil,« se je pokesal Boris M., ki je 13. novembra predlani v Ulici Janka Puclja v domačem Kranju močno pretepel naključnega mimoidočega, dobrih deset dni pozneje pa se še krepko uprl policistom specialne enote policije, ki so potrkali na vrata, da bi pri njem opravili hišno in osebno preiskavo. V obeh primerih po oceni psihiatra dr. Petra Preglja ni razumel, kaj počne, in se ni imel pod nadzorom. Ima namreč paranoidno shizofrenijo, v kritičnem času pa je imel akutno psihotično epizodo. Zaradi tega mu sodni senat ni mogel izreči kaj drugega kot varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v forenzični enoti mariborskega kliničnega centra.
Vprašanje je bilo le, kako bo opredelil, kar je Boris M. zagrešil. Na prvem sojenju je napad na mimoidočega opisal kot povzročitev hude telesne poškodbe in ne kot poskus uboja, kot je trdilo tožilstvo. Da bi razčistili, ali je storil prav, je bil postopek razveljavljen. A je tudi novi senat pod vodstvom Uroša Ferjana včeraj ocenil enako kot prvi. Glede drugega kaznivega dejanja je opredelitev ostala enaka: šlo je za znake poskusa preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi.
Klemen Ž. tistega večera sredi predlanskega novembra res ni imel sreče, ko je iz bloka nesel smeti v zabojnik in prekrižal pot Borisu M. Osemintridesetletni nekdanji boksar, pred leti tudi državni prvak, ga je nenadoma napadel in ga začel pretepati, da je obležal na tleh z zlomljenimi očnicami, nosnimi kostmi, mu zadal veliko razpočno rano nad očesom ter številne obtolčenine obraza in prsnega koša. Žrtev je tarnala, da je »dovolj«, ena od prič, ki so slišale krike in prišle blizu, pa je zavpila, naj neha in da bo poklicala policijo. Boris M. je poškodovanega potem pustil in mirno ter počasi odšel.
Ni trdnih dokazov
za poskus uboja
Tožilka Sabina Perko je vztrajala, da je imel namen Klemna Ž. ubiti in da je odnehal šele, ko je zaslišal pričin krik in grožnjo s policijo. Zagovornik Tomaž Skubic pa je opozoril na trditev Borisa M., da je prenehal, ker ga je za to prosila žrtev. Sodni senat je včeraj odločil, da ni gotovih dokazov za tožilkino tezo. »Res so bili udarci usmerjeni v vitalni del telesa, a bili so udarci … Lahko bi bilo na primer uporabljeno orožje ali kaj podobnega. So tudi pretepi, ki imajo za cilj zgolj poškodovanje in ne smer. In tudi če bi odnehal šele, ko je priča omenila policijo, to še ni dokaz, da mu je hotel vzeti življenje,« je pojasnil sodnik.
Glede »spopada« s policijo, ki se je zgodil 25. novembra, pa senat ni podvomil, da se je zgodil na način, kot je opisovalo tožilstvo. Kriminalisti so takrat želeli pregledati stanovanje in pri Borisu M. narediti osebni pregled. A ker so vedeli, da je nevaren, so jih spremljali uslužbenci specialne enote policije. Ker z bratom nista odprla vrat, so vdrli. Boris jih je začel odrivati, na ves glas nerazumljivo kričati ter boksati v njihov ščit. Morali so uporabiti prisilna sredstva; zvezali so mu roke na hrbtu, a ni odnehal, tako da so mu zvezali še noge. Na sodišču je povedal, da ni razumel krikov policije in namena njihove intervencije, če bi jih, se ne bi upiral.
Sodnik mu je včeraj dejal, da bo na mariborski forenziki nameščen, dokler se mu zdravstveno stanje ne stabilizira oziroma varnostni ukrep izteče. »Ste izobraženi, inženir strojništva, športnik, mladi ... Ključen je vaš odziv na zdravljenje,« mu je dejal. Boris M. pa je odvrnil, da v zdravljenju sodeluje in upa, da bo uspešno.
