Njeno pričanje se pokriva s pričetkom zaključnih nastopov v sojenju Vojislavu Šešlju, ki pa ga je spoznala tudi sama. "Bila sem v zaporu po padcu Slunja in tja je prišel tudi Šešelj. Rekel mi je: 'Ti si tista, ki je najbolj ekstremna, ti si ta ekstremna.' Nekaj sem odgovorila, on pa je samo rekel: 'Odstranite jo in odšel ven. Rešili so me neki oficirji JLA, čeprav je bilo to kar težko, saj je on dejansko hotel, da me ubijejo na mestu," razlaga Marijana, ki je v ujetništvu prebila tri mesece, nato pa so jo spustili domov, toda nujno se je morala redno javljati tako imenovanemu vojnemu štabu.
To je trajalo vse do 12. februarja 1992, ko ji je doktor Branko Zinaić prišel povedat, da mora bežati, saj je spet prišel ukaz, da jo morajo ubiti. Končala je v Cazinu, kjer jo je Rdeči križ namestil v nek hotel, nad njo pa je bila razpisana tiralica za 10 tisoč nemških mark – za živo ali mrtvo.
"Do prvega marca sem se skrivala, nato pa se je že začela pripravljati tudi vojna v Bosni. Takrat so mi izdali osebno izkaznico na ime Azra Tahirović in tako sem prišla čez mejo. Ko sem prispela v Slavonski Brod, sem stekla iz avtobusa, poljubila hrvaški asfalt in rekla 'nisem več Azra, Marijana sem'," je povedala svojo zgodbo Marijana.
