Ker so prav z izjemnim povečanjem števila stacionarnih radarjev v Franciji že dosegli bistveno nižje povprečne hitrosti na avtocestah, se postavlja vprašanje, ali bi tudi v Sloveniji morda potrebovali več stacionarnih radarjev.
Stacionarne radarje pred naselja
Robert Vehovec iz sektorja prometne policije na generalni policijski upravi meni, da zgolj večje število stacionarnih radarjev ni rešitev. Po njegovih besedah je najbolj bistveno zavedanje voznikov o veliki verjetnosti, da bodo v primeru prekoračitve hitrosti za tak prekršek tudi kaznovani, kar naj bi voznike posledično motiviralo, da spoštujejo omejitve hitrosti. To pa je po njegovem mnenju laže doseči s kombinacijo vseh vrst nadzora hitrosti. "Na podlagi rezultatov analiz in stanj prometne varnosti na posameznih območjih policija izvaja nadzore hitrosti po naslednjem sistemu: sedemdeset odstotkov meritev je na mestih, kjer se najpogosteje dogajajo prometne nesreče, dvajset odstotkov tam, kjer je največ prekoračitev hitrosti, deset odstotkov nadzorov pa na krajih, na katere opozorijo razne lokalne civilne iniciative," nam je zagotovil Vehovec.
Stacionarni radarji imajo svoje prednosti in slabosti, pojasnjuje Robert Štaba, predsednik zavoda Varna pot. Ta vrsta radarjev objestnim voznikom omogoča tako imenovano kenguru vožnjo. Dogaja se namreč, da vozniki, ki dnevno vozijo po cestah, ob katerih so stacionarni radarji, pred njimi naglo zavirajo, čim jih prevozijo, pa ponovno pohodijo plin in pospešijo čez omejitev. "Po drugi strani pa bi bili stacionarni radarji dobrodošli pred začetki naselij, kjer je treba zmanjšati hitrost. Tam bi lahko nato še z nekaterimi drugimi infrastrukturnimi rešitvami dosegli, da se promet umiri," nam je pojasnil Štaba. S policijskimi stacionarnimi radarji so sicer za zdaj še najbolje opremljene avtoceste. Na poti od Maribora do Kopra trenutno stoji deset ohišij stacionarnih radarjev, prav v vseh ohišjih pa so nameščeni merilniki hitrosti. Teh je nekoliko manj na avtocesti od Karavank do Obrežja, kjer je trenutno osem ohišij in en radar, ki se seli iz ohišja v ohišje.
Najhitrejši (in) motoristi se kazni lahko izmuznejo
V prvem polletju so policisti našteli več kot 63.000 prekoračitev hitrosti. Največ so jih namerili v naseljih. Kot pravijo na policiji, so se osredotočili predvsem na najbolj hitre voznike, čeprav tistih res najbolj hitrih oziroma najbolj norih, ki vozijo več kot 250 kilometrov na uro, za njihovo divjanje niti ne morejo kaznovati. Tega ne dovoljuje zakonodaja, ki določa razpon hitrosti, ki jih merilne naprave lahko nadzirajo in merijo. Resnici na ljubo, tako hitrih voznikov na srečo niti ni veliko, se pa kljub temu najdejo predvsem med motoristi, ki se tako ali tako radi pohvalijo, da jih radarji ne morejo "ujeti".
Temu nekoliko pritrjujejo tudi polletni statistični podatki. Policisti so do konca junija po vsej Sloveniji pri prehitri vožnji zasačili le 406 motoristov. A Boris Jereb, vodja policijskega oddelka za elektronske naprave in laboratorij merilnikov, zagotavlja, da so merilniki hitrosti enako učinkoviti tudi pri motoristih. Po njegovih besedah je težava le v tem, da stacionarni radarji na avtocestah merijo hitrost le vozilom, ki se bližajo, kar pomeni, da motoristom hitrost sicer lahko izmerijo, ne morejo pa fotografirati njihove registrske tablice, ki je na motorjih nameščena le zadaj.
