Redke obravnave na višjih sodiščih

Jernej Potočar. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Višji sodniki so namreč te dni na dve leti in pol zapora obsodili Jadranko Kocič, obtoženo, da je pred skoraj sedmimi leti do smrti zabodla svojega partnerja Muja Bečića. Zanimivo je, da je senat višjih sodnikov odprl obravnavo, zaslišal obtoženko in izvedenca sodnomedicinske stroke, nato pa izrekel še sodbo. Tudi v primeru "dolenjskih bombašev" Janeza Schullerja, Leona Podlogarja in Branka Žižmonda so se višji sodniki na seji, na kateri so obravnavali pritožbo tožilstva na oprostilno sodbo okrožnega sodišča, pred kratkim odločili, da sami opravijo obravnavo, pričakovati pa je, da bodo na koncu odločili tudi o krivdi obtožencev. "Ali razpiše obravnavo ali ne, se odloči senat. Večkrat se odločimo za to možnost, samo da navadno ne gre za tako odmevne zadeve, da bi za njih izvedeli tudi novinarji," nam je dejal Potočar. Po drugi strani pa sta nam odvetnika Gorazd Fišer in Janez Koščak iz Odvetniške družbe Čeferin potrdila, da so po njunih izkušnjah takšni primeri izredno redki. Koščak meni, da višji sodniki to možnost, ki jim jo daje zakon, veliko premalo izkoriščajo.

Potrebovali bi več višjih in vrhovnih sodnikov

Ko prvostopenjsko sodišče izreče sodbo, se lahko tako obramba kot tožilstvo pritožita na višje sodišče. To lahko o pritožbi odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave. V zakonu piše, da se obravnava opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej zvedene in če so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Višji sodniki lahko pritožbe zavrnejo in sodbo potrdijo, sodbo lahko sami spremenijo, lahko pa jo razveljavijo in primer vrnejo na prvostopenjsko sodišče istemu ali povsem spremenjenemu senatu. "Obravnave opravljajo senati občasno, a kljub vsemu redno v primeru, da je treba v določeni zadevi kaj preveriti. Težnja je, da bi višji sodniki odločali sami, a da bi povsem odpravili razveljavitve, je nemogoče. V tem primeru bi potrebovali veliko več višjih sodnikov, saj obravnave zahtevajo veliko več časa. Potrebovali pa bi tudi precej več vrhovnih sodnikov, saj se s tem, ko višje sodišče odpre glavno obravnavo in razglasi sodbo, odpre tudi možnost pritožbe na vrhovno sodišče," je pripombe o prepogostem vračanju zadev na prvostopenjsko sodišče komentiral Potočar.

Fišer enkrat, Koščak nikoli

Janez Koščak, nekdanji sodnik na ljubljanskem sodišču, je prepričan, da je razveljavljanja in vračanja na prvo stopnjo preveč. "Večkrat bili bilo precej bolj smotrno, če bi opravili obravnavo in izvedli še tisti dokaz ali dva," nam je povedal. V zadnjih sedmih letih, kar je Koščak odvetnik, se je na različnih slovenskih višjih sodiščih udeležil približno petdesetih sej, a se mu ni še nikoli zgodilo, da bi se sodniki odločili za obravnavo. Se pa tudi Koščak strinja s Potočarjem, da bi bilo zaradi obravnav potrebnih več višjih, zaradi pritožb pa več vrhovnih sodnikov.

Odvetnik Gorazd Fišer je v svoji karieri le enkrat sodeloval na obravnavi višjega sodišča. "To je bilo takrat, ko sem zagovarjal Milico Makoter. Mislim pa, da je bila obravnava tudi v primeru Ivana Perića," nam je povedal. "Če bi bile obravnave pogostejše, bi se postopki verjetno skrajšali. Lahko pa da tudi ne, če upoštevamo možnost pritožbe na vrhovno sodišče. Je pa s stališča poštenega sojenja verjetno bolje, da o zadevi odločijo višji sodniki na podlagi opravljene obravnave, kot pa da zadevo vrnejo prvostopenjskemu senatu, ki je enkrat že razsodil in torej že zavzel stališče do primera," meni odvetnik Fišer.