A žal se dostikrat zgodi, da prisebnost in požrtvovalnost tistih, ki se po naključju znajdejo na prizorišču prometne nesreče, ni na tako visoki ravni kot v omenjenem primeru. Uradnih podatkov ali raziskav o tem sicer ni, tisti, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tem področjem, pa pravijo, da se slovenski vozniki in drugi udeleženci v prometu vse prepogosto izogibajo dajanju pomoči ponesrečenim v prometnih nesrečah.
Ne želijo pričati na sodišču
"Po podatkih ljudi, ki so se huje poškodovali v nesrečah na cesti in s katerimi se srečujemo v Zavodu Varna pot, je profesionalna pomoč slovenskih reševalcev na zelo visoki profesionalni ravni, kar zadeva laično pomoč državljanov, pa smo lahko vsi skupaj zelo zaskrbljeni. Kajti če se na prizorišču nesreče povsem po naključju ne znajde denimo zdravnik ali kakšen drug član zdravstvenega osebja, se po naših izkušnjah ljudje zelo izogibajo dajanju prve pomoči ponesrečenim," pravi predsednik zavoda Robert Štaba.
Do takšnega težko razumljivega ravnanja največkrat prihaja iz dveh razlogov. "Najprej zato, ker se mnogi preprosto bojijo pomagati, da ne bi naredili kaj narobe," pravi Štaba in dodaja, da se v zvezi s tem bojijo tudi morebitnih tožb, čeprav gre bolj za neko zlagano zgodbo, ki so jo "prodali" javnosti. Poleg tega pa ljudje zaradi neke prometne nesreče ne želijo imeti nadaljnjih postopkov na sodiščih, največkrat kot priče, kar je drugi razlog, da (pre)mnogi raje odpeljejo mimo prizorišča nesreče, namesto da bi pomagali poškodovanim. "Določila zakona o varnosti cestnega prometa, po katerih moramo v primeru nesreče drug drugemu pomagati, tako na žalost do prihoda reševalnega vozila ostanejo le nema črka na papirju," razočaranja nad takšnim ravnanjem ne more skriti Robert Štaba.
Premalo znanja imajo celo policisti
Precej podobne so tudi ugotovitve mag. Mimi Zajc, ki na ministrstvu za zdravje skrbi za področje nujne medicinske pomoči. Uradnih podatkov o pripravljenosti za pomoč ponesrečenim v nesrečah sicer na ministrstvu nimajo, iz pogovorov s člani ekip za nujno medicinsko pomoč na cesti pa je mogoče razbrati, da si ljudje ne upajo pomagati predvsem zaradi pomanjkljivega znanja o prvi pomoči. Težave s tem imajo tudi vozniki, ki jim po opravljenem izpitu ni več treba obnavljati znanja s tega področja. "Dogaja se celo, da zadostnega znanja za pomoč ponesrečencem nimajo niti pripadniki policije, zato jih ponekod na lokalni ravni izobražuje zdravstveno osebje," razkriva precej skrb zbujajoče podatke Zajčeva.
Glede na ugotovitve, ki slovenskih voznikov in drugih udeležencev v prometu ne kažejo v najlepši luči, si Štaba želi, da bi v družbi spregovorili tudi o tej temi in poiskali možnosti za dialog o tem, kako si medsebojno pomagati. "Obenem bi morali še bolj okrepiti profesionalno službo reševanja in odpraviti tudi tako imenovana siva polja po vsej Sloveniji. Zaradi slabe pokritosti z nujno medicinsko prvo pomočjo je namreč lahko reševalni čas na nekaterih območjih dolg tudi več deset minut, kar je lahko za poškodovane v nesrečah že usodno, vsaka izgubljena minuta pri reševanju pa pomeni tudi večjo možnost za trajno poškodbo," opozarja predsednik Zavoda Varna pot. Ob tem poudarja dobre plati reševalcev na motorjih, ki lahko na kraj nesreče pridejo hitreje kot klasični reševalci in so se doslej izkazali za zelo koristne.
