Mladoletna Asja Jež zaradi uničenega otroštva zahteva od države 4,2 milijona evrov

Asja si je ves čas želela k očetu, kar je tudi stalno ponavljala socialnim delavkam, a je niso poslušale. 

"Rekli so mi, da gremo na tortico in da me potem pripeljejo nazaj, v resnici pa so me z avtomobilom kar odpeljali v Ljubljano. Mame sem bila na začetku vesela, a sem potem ugotovila, da je bilo tisto okoli tortice larifari in da so me hoteli samo odpeljati stran od očeta," je s solzami v očeh na tukajšnjem okrožnem sodišču spomine obujala Asja Jež.

Danes 16-letno dekle toži državo, ker je moralo po razvezi staršev prestajati dolge sodne postopke o dodelitvi otrok, državni organi pa so ji največjo škodo povzročili s tem, da so bili ves čas gluhi za njene želje. Institucije slovenske države so kršile ustavo, številne zakone ter tudi konvencijo OZN o otrokovih pravicah, v tožbi zatrjuje njen pooblaščenec, celjski odvetnik Boštjan Verstovšek, zato od države terjajo kar 4,2 milijona evrov odškodnine. Enako visoko odškodnino v drugem postopku zahteva tudi njena dve leti in pol starejša sestra Daša Jež.

Sestri, doma iz Velike Pirešice pri Žalcu, sta po razvezi staršev preživljali pravo kalvarijo. Čeprav sta želeli že leta 1998 živeti pri očetu in zakonitem zastopniku Stojanu Ježu, so si ju državne institucije podajale kot kakšna predmeta, ki ju je treba nekomu dodeliti, je v tožbi med drugim zapisal Verstovšek. Celjsko okrožno sodišče ju je po razvezi dodelilo materi, ki se je preselila v Ljubljano, zadeva pa se je nato leta vlekla po sodiščih. Ko je bila Daša stara deset let in so morali upoštevati tudi njeno voljo, jo je sodišče vendarle dodelilo očetu, a je višje sodišče kasneje razveljavilo tudi to odločitev ter obe sestrici znova dodelilo materi. Za deklici neznosno dogajanje je leta 2002 končno presekalo ustavno sodišče, tako da je lahko Daša šele po šestih letih vendarle uveljavila svojo odločitev in odšla živet k očetu, medtem ko ji je Asja sledila šele marca 2004.

"Počutila sem se nemočno, kot da sem v rokah nekoga, ki ne ve, kaj si želim. Vzeli so mi vse pravice. V strahu sem živela vse do svojega desetega leta, ko sem lahko odšla živet k očetu, saj sem se stalno bala, da bo nekdo prišel pome in me odpeljal. Od takrat, ko so me pod pretvezo odpeljali iz vrtca, se mi je zdelo, da lahko počnejo z menoj, kar hočejo. Poleg tega smo se z mamo vsaj šestkrat selile po Ljubljani, saj ni hotela, da bi nas našel oče. Ko je sestra lahko odšla živet k očetu, pa nikakor nisem mogla razumeti, zakaj ne smem skupaj z njo oditi tudi jaz. Bila sem povsem izgubljena," je o težki izkušnji iz otroštva na sodišču povedala Asja Jež, ki je pri opisovanju dogodka v vrtcu dosledno uporabljala izraz ugrabitev.

Asja si je ves čas želela k očetu, kar je tudi stalno ponavljala socialnim delavkam, a je niso poslušale. Zapisale so celo, da gre za "naučeno" željo, čeprav je v tistem času živela pri materi in z očetom sploh ni imela stikov, kar je bilo zanjo "grozno obdobje", je med jokom še povedala 16-letnica. Po lastnih besedah je morala pri materi "na silo" živeti pet ali šest let, novo življenje pa se je začelo šele po desetem letu, septembra 2003, ko se je lahko pridružila sestri in očetu, kjer je našla ljubezen, ki jo je iskala. Prepričana je, da ji čustvenega trpljenja ne more povrniti nihče, lahko pa dobi vsaj neke vrste zadoščenje, zato vztraja pri odškodninskem zahtevku.

Sodišče mora zdaj določiti kliničnega psihologa, ki bo pripravil izvedeniško mnenje o duševnih bolečinah, ki jih je utrpela Asja, zato je sojenje preloženo za nedoločen čas.