Po devetnajstih letih sedel na zatožno klop

Pazniki ministrstva za pravosodje. Fotografija je simbolična. (Foto: Jaka Adamič)

Po dogodku so se z obema pogovorili policisti in ju tudi privedli na trboveljsko policijsko postajo. Šimić, hrvaški državljan, ki se je v Ljubljano včeraj pripeljal iz Bosne, je pojasnil, da je bil tudi po dogodku še zelo pogosto v Sloveniji, pa ga ni nihče obvestil, da proti njemu teče kakršen koli kazenski postopek. Očitno je za to izvedel šele leta 2006, ko so ga v zvezi z dogodkom iz prejšnjega stoletja na podlagi zaprosila po mednarodni pravni pomoči zaslišali pred kantonalnim sodiščem v bosanskem Odžaku. Takrat so namreč tudi naši organi pregona izvedeli, kje sploh prebiva. Ker kaznivo dejanje naslednje leto že zastara, je bilo pričakovati, da se na vabilo slovenskega sodišča sploh ne bo odzval. A je včeraj vse skupaj presenetil in sedel na zatožno klop. "Nisem kriv in želim, da pride resnica na dan!" je dejal Šimić, ki se izgreda kljub časovni oddaljenosti še dobro spominja. V nasprotju z oškodovanim in porezanim Stanetom J., ki je sodnemu senatu dejal, da je vse skupaj že čisto pozabil. "Tedaj sem dogodku najbrž pripisoval pomen, zdaj ga ne več," je zatrdil. A se je na koncu vse skupaj dobro končalo tudi za Šimića, saj se je tožilka Liljana Tomič odločila, da odstopi od njegovega pregona. Stane J. je nato potrepljal Šimića po rami in odšla sta vsak po svoji poti.

Spor zaradi prehitevanja

Obtoženi je povedal, da se je 23. novembra 1991 okoli 23. ure peljal proti Mesečini. Pred njim je vijugal rdeč avto, ki ga je uspel prehiteti, ko pa je parkiral pred restavracijo, se je na parkirišče pripeljal tudi tisti drugi voznik. Ven so stopili ženska in dva moška - eden od njiju je začel tolči po šipi na sprednjih vratih in ko jo je Šimić odprl, je oni začel preklinjati, ga brez vzroka tolči po glavi in praskati po obrazu. Drugi moški in ženska sta takrat tolkla po strehi in obtoženi je dejal, da se je zelo bal. "Nehajte me napadati, sem rekel, on pa je vzrojil, ker sem govoril v hrvaščini in je najbrž ugotovil, da nisem Slovenec," se je zagovarjal obtoženi. Ker se napad ni in ni končal, je Šimić iz predala v svojem jugu vzel nožek. "Upal sem, da bo nehal. Nožek, ki sem ga uporabljal za odpiranje konzerv in drobna opravila v avtu, sem držal v roki, on pa je lezel v moj avto z glavo in telesom in se takrat nabodel na nož," je dogajanje pojasnjeval obtoženi in dodal, da je ravnal v silobranu.

"Spomnim se, da sva imela nek pretep in da sem bil malo porezan, a ne vem, kako je do tega prišlo. Pozabil sem že, da se je to zgodilo zunaj Mesečine, prej se mi je zdelo, da je bilo v notranjosti. Obdolženi mi ni znan, vse skupaj mi je že ušlo iz spomina," je včeraj na prostoru za priče dejal Stane J. V preiskavi so ga zaslišali že daljnega leta 1992 in takrat so bili spomini seveda še veliko bolj sveži. Takrat je dejal, da jih je na poti v Mesečino jugo v ovinku zelo nevarno prehitel. Voznica je morala zavirati in zapeljati skrajno desno, tako da so skoraj trčili v skale. Na parkirišču je stopil k jugu in vozniku, ki je bil takrat že zunaj avta, očital nevarno vožnjo. "Nekaj sem zaklel, potem pa zagledal nož in že začutil skelečo bolečino na levi strani prsnega koša," je takrat pričal oškodovanec, ki je na tem delu telesa dobil vbodno vreznino, malo pa je bil porezan tudi po obrazu.

Brez dokazov za naklepni umor

Zaslišali so tudi izvedenca medicinske stroke, predvsem o mehanizmu nastanka poškodb. Po njegovih besedah poškodbe niso mogle nastati v avtu, prav tako tudi nasaditev na nož ni možna. A je na koncu tožilka vendarle odstopila od pregona, češ da obtožencu glede na naravo poškodb ni mogoče očitati, da je nameraval oškodovanca umoriti. Glede na to, kam ga je zabodel, bi nož, tudi če bi ga zaril do ročaja, lahko povzročil kvečjemu hudo poškodbo. Torej bi mu morda lahko očitali kakšno drugo kaznivo dejanje, a bi v tem primeru pregon že absolutno zastaral.