Laganje na sodišču se redko kaznuje

Dr. Vid Jakulin z ljubljanske pravne fakultete opozarja, da je premalo pogosto kaznovanje laganja na sodišču vsekakor težava in slabo sporočilo javnosti. »Če se to dogaja in se ne zgodi nič, potem ljudje počasi začnejo misliti, da je enostavno dovoljeno.« (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Laži Praštala in druščine niso naznanili

Sodišče je Praštala in druščino zato označilo za neverodostojne priče in mnogi so pričakovali kazenske ovadbe zaradi krive izpovedbe. Čeprav tožilka Blanka Žgajnar tudi po končanem sojenju ni želela komentirati, ali domnevne lažnivce, ki so na sodišču krivo pričali, čaka kazenski pregon, se je po hodnikih sodišča šušljalo, da bo tožilstvo - vsaj zaradi razvpitosti primera - najverjetneje ukrepalo. "Po sojenju v primeru, ki ga navajate, postopek še ni bil sprožen," pa so nam v teh dneh pojasnili na vrhovnem državnem tožilstvu.

Kriva izpovedba ali po domače laganje v kazenskih in tudi marsikaterih drugih postopkih je hudo kaznivo dejanje, za katerega je predpisana zaporna kazen. Obtoženim je po slovenski zakonodaji sicer dovoljeno lagati brez posledic, pričam, ki v kazenskem postopku nalašč govorijo neresnico, pa grozi kar do pet let zapora.

S pregonom lažnivih prič do pravičnejših sodb

Po podatkih slovenskega statističnega urada je bilo leta 2008 zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe obsojenih 26 "ostržkov". Številka se sama po sebi niti ne zdi tako majhna, vendar postane precej manjša, če se zavemo samo, koliko obravnav vsakodnevno poteka na slovenskih sodiščih. "Dokler sem sodno prakso tudi aktivno spremljal, je bil moj vtis ta, da je primerov krivih izpovedb na sodiščih izjemno veliko. In tudi sam sem se spraševal, zakaj se to praktično ne preganja," nam je zaupal doktor Vid Jakulin z ljubljanske pravne fakultete.

Kaj torej ovira sodnike in državne tožilce, ki so dolžni podati ovadbo (zavestna opustitev ovadbe je celo kazniva, op. p.), če med svojim delom naletijo na sum kaznivega dejanja krive izpovedbe? Na vrhovnem državnem tožilstvu so nam odgovorili, da je največkrat težko dokazati naklep.

Na ministrstvu za pravosodje nam na vprašanje, ali vsi pristojni namenijo dovolj pozornosti preganjanju krivih izpovedb, niso mogli odgovoriti, saj pravijo, da bi oceno lahko podali šele na podlagi podrobnejše analize. Hkrati pa so se strinjali z našo tezo, da bi boljši pregon kaznivih dejanj krive izpovedbe okrepil ugled slovenskih sodišč in - kar je najpomembneje - posledično lahko pripomogel tudi k boljšim sodniškim odločitvam.

Ko priče nenadoma zapusti spomin

S tem se strinja tudi Jakulin, ki v isti sapi svari, da je ne dovolj pogosto kaznovanje laganja na sodišču vsekakor težava in slabo sporočilo javnosti: "Če se to dogaja in se ne zgodi nič, potem ljudje počasi začnejo misliti, da je enostavno dovoljeno," pravi Jakulin, ki hkrati opozarja na hude posledice krivih izpovedb. Po mnenju sogovornika se laži na sodiščih namreč ne znajdejo samo v zapuščinskih postopkih, mejnih sporih in prekrškovnih postopkih: "Kriva izpovedba v kazenskem postopku je kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Zakaj? Zato, ker ima za človeka lahko usodne posledice. Na dan prihajajo stari primeri, ko so bili ljudje obsojeni na več let zapora na podlagi krivih izpovedb. Da je nekdo po nedolžnem izgubil par let življenja zaradi krive izpovedbe nekoga, to je katastrofa."

Na sodiščih se večkrat zgodi, da priče kar naenkrat "zapusti spomin" ali pa bistveno spremenijo svoje (prej že izrečene) trditve. V ozadju je lahko več stvari, včasih so to tudi strah in grožnje. Po mnenju Jakulina gre v tem primeru za širši problem: "To pomeni, da je sistem zatajil, ker pričam ni sposoben zagotoviti varnosti, da bi pričale pošteno. Ljudje se lahko zato bojijo pričati. Raje rečejo, da ničesar ne vedo, da niso ničesar videli in slišali, in sicer samo za to, da nimajo težav, da se ne izpostavijo. Storilci so konec koncev zelo različni, tudi nasilni. Tako si nekateri najbrž mislijo: On bo malo obsojen, ko bo prišel ven, me bo pa nekje počakal," druge okoliščine laganja v postopkih opisuje Jakulin.