Po črno skrinjico letala na dno Atlantskega oceana s podmornicami; slovenskega pomorščaka rešilo poškodovano koleno

Posadka in helikopter na letališču Fernando de Noronha v Braziliji pred poletom nad Atlantik, da bi poiskala razbitine letala. (Foto: AP)

Svojci žrtev so se zato že vdali v usodo: "Želim si le, da najdejo truplo mojega sina, da ga lahko z vsemi častmi pokopljemo," je povedal Aldair Gomes, oče Marcela Parente, šefa županovega kabineta v Riu de Janeiru, ki je z nesrečnim letom AF 447 poletel v Pariz.

Potapljači na kraj nesreče

Na kraj strmoglavljenja, približno tisoč kilometrov oddaljenega od brazilske obale, so včeraj odplule štiri ladje brazilske vojaške mornarice z vso potrebno opremo za reševanje, na katerih so tudi potapljači, ki bodo iz morja pobrali razbitine letala. Nad petimi kvadratnimi kilometri morja, kjer plavajo nekateri deli ostankov letala, vojaški piloti, ki še vedno opravljajo prelete, sicer še niso opazili trupel ponesrečencev, poročali pa so o kosih pločevine, letalskih sedežih, žicah, oranžnih bojah in madežih goriva, ki plavajo na površju oceana. Proti kraju nesreče pluje tudi francoska vojaška ladja z dvema manjšima podmornicama, ki se lahko potopita do 6000 metrov globoko in bosta poskušali najti črno skrinjico.

Nekateri sicer dvomijo, da bodo črno skrinjico, ki bo razpredla tančico skrivnosti, zavito okoli vzrokov za nesrečo, sploh našli, o tem pa ne dvomi brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva, ki je optimistično napovedal: "Mislim, da država (Brazilija, op. p.), ki je našla izvor nafte 6000 metrov globoko, lahko 2000 metrov pod vodo najde tudi letalo."

Črna skrinjica 30 dni po strmoglavljenju oddaja signale

Brazilske oblasti namreč menijo, da se je letalo potopilo dva do tri kilometre globoko in se ustavilo na srednjeatlantskem hrbtu. Črna skrinjica sicer 30 dni po strmoglavljenju oddaja signal za izsleditev, zaznati pa jo je mogoče, če leži do 6000 metrov globoko.

Strokovnjaki si še naprej belijo glave z iskanjem vzroka nesreče. Najpogosteje se pojavlja teorija, da so za nesrečo krive obupne vremenske razmere, turbulence ali strela, ki naj bi povzročile vrsto odpovedi v letalu. Tako po mnenju strokovnjakov samo morebitna strela ne more biti edini vzrok za tragedijo. Strele v letala treščijo pogosto in same po sebi niso zelo nevarne.

Čudijo se tudi, da z letala ni prišel klic na pomoč, ter menijo, da bi bilo zelo nenavadno, če bi v letalu naenkrat odpovedali vsi sistemi za komuniciranje.

S svojci ponesrečenih potnikov letala, na katerem je bilo največ brazilskih in francoskih državljanov, najbolj sočustvujejo ravno v teh dveh državah. Včeraj sta bili v Franciji katoliška in muslimanska žalna slovesnost, ki se ju je udeležil tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy, v Braziliji pa so že razglasili tridnevno žalovanje, ki se bo začelo v torek.

Pogovor z Andrejem Aplincem, ki ga je pred katastrofo rešilo poškodovano koleno, bomo objavili danes.

Slovenskega pomorščaka rešilo poškodovano koleno

Usoda, nogomet, neizmerna sreča, poškodovano koleno ali »ohranjevalec sanj«? Mogoče pa je skupek vsega naštetega rešil 39-letnega Korošca iz Radelj ob Dravi, ki bi moral sesti na letalo Air France, ki se je zrušilo v Atlantik, a je zaradi težav s kolenom iz Ria de Janeira v Pariz poletel z drugim letalom.

»Rad bi bil vesel, a mi je hudo za prijatelja,« z grenkim priokusom Andrej Aplinc komentira svojo neverjetno in neizmerno srečo.

»Imel sem karto in želel sem se 'čekirati' za (usodni op. p.) let, ko mi je letališki delavec povedal, da sedež, ki sem ga želel, na letu AF 447 ni več na voljo,« nam je povedal srečni mož in oče dveh hčerk, ki ima težave s kolenom in na letalu zato vedno zahteva sedež ob vratih, kjer je mogoče sedeti z iztegnjeno nogo. Ker je na letališče prišel precej zgodaj, mu je prijazni letališki delavec ponudil želeni sedež na drugem letu, nekaj ur pred usodnim, ki ga je Andrej sprejel, njegova sodelavca in prijatelja, s katerima se je domov vračal z dela na italijanski ladji, Hrvat in Filipinec, pa sta počakala na nesrečni francoski airbus in z njim strmoglavila v Atlantik. »Velika sreča, da sem lahko poletel z letom prej. Po navadi nas na letališče ne pripeljejo tako zgodaj, tokrat pa se je šoferju mudilo na nogometno tekmo in je po nas prej prišel v hotel.«

Za tragedijo je izvedel šele na Brniku: »V Parizu sem prestopil, ko pa sem na Brniku vklopil svoj mobilni telefon, sem videl, da sem dobil 'milijon' SMS-sporočil,« se novice o tragični nesreči spominja Andrej.

Komu se ima za ponovno rojstvo zahvaliti Andrej, ki bo že čez dvajset dni ponovno poletel v Rio, leta pa se ne boji, tudi sam ne ve: »Ne vem. Dan pred letom sem si dal tetovirati Indijanca 'ohranjevalca sanj', ki odvrača zle duhove.«