Na jekleno ogrodje so pritrdili več kovinskih ladijskih zabojnikov, ki so med seboj povezani v 225 kvadratnih metrov različnih prostorov v treh nadstropjih, z notranjim in zunanjim stopniščem. Na delih, kjer ogenj doseže najvišje temperature, so zabojniki okrepljeni z dvojno steno, med stenama pa je kamena volna, kar podaljšuje njihovo življenjsko dobo.
"Že prej smo po švedskem vzoru zabojnike uporabljali za različne vaje gašenja, plinsko-požarno hišo pa smo načrtovali sami, z znanjem in izkušnjami, ki smo jih pridobili z leti," nam je zaupal Aleš Cedilnik, pedagog izobraževalnega centra, ki poleg predavanj in urjenja organizira tudi izobraževanje ter je vsebinski nosilec tega projekta.
Plinsko-požarna hiša, edina te vrste v obsegu 500 kilometrov, torej tudi čez naše meje, je bila potrebna, ker se zidane hiše za trening z ognjem hitro uničijo, saj zaradi temperaturnih razlik, ki nastanejo ob gašenju, betonski bloki popokajo. Za plinsko-požarno hišo pa pričakujejo, da bo uporabna vsaj 10 do 15 let. V njej so se že preizkusili inštruktorji, v prihodnje pa bo tam potekal del rednega urjenja poklicnih gasilcev. Organizirali bodo tudi krajše tečaje za prostovoljne gasilce, ki si želijo izpopolniti znanje. V hiši se bodo bodoči in prostovoljni gasilci preizkušali v različnih vajah gašenja, reševanja, pregledovanja prostorov in prezračevanja. V garažnem delu hiše v pritličju je tudi večji prostor za specifičen trening gašenja z vodnim curkom. Inštruktorji namreč iz plinske pipe po stropu razširijo ognjene plamene čez vso sobo, gasilec pa mora ogenj obvladati in ga postopoma zmanjševati, dokler z vodnim curkom ne pogasi tudi vira ognja. S tem se učenci naučijo pravilno ravnati z vodnim curkom in pravilne tehnike gašenja.
Poleg plinskega ognja je v hiši še več gorišč, kjer zažgejo les in tako ustvarijo okoliščine, ki so najbolj podobne razmeram, s kakršnimi se gasilci vsak dan spoprijemajo na terenu.
