Svojci trinajsterice umrlih v Savi ne verjamejo v tragedijo brez krivca

(Foto: Matjaž Rušt)

»To ne more biti res, to je navadno sprenevedanje. Ne vem, kako naj drugače rečem temu. Po mojem mnenju so odgovorni trije: izvajalec del, ker ni zavaroval gradbišča, občina Sevnica kot organizator in čolnarski prevoznik, ker ni priskrbel primernih čolnov in rešilnih jopičev. Pripovedi, da so jih udeleženci odklonili, ne verjamem. Poleg tega je na vabilu jasno pisalo, da se bodo po Savi spustili z rafti v spremstvu izkušenih raftarjev, in tudi to ni bilo res. Ko se je oče odpravil na ta spust, mu nisem nasprotoval, ker sem se ravno teden pred tem tudi sam udeležil nekega raftanja in tu nisem videl posebne nevarnosti. Toda med kanujem in raftom je velika razlika,« je policijsko odločitev včeraj komentiral sin v nesreči preminulega predsednika krajevne skupnosti Blanca Slavka Peklarja Simon Peklar. Pri tem je še posebno izpostavil odgovornost graditeljskega podjetja, ki nad ali ob reko pred prihodom na območje prelivnih polj jezu ni postavilo nobenih opozoril, da je spuščanje po Savi tam lahko smrtno nevarno.

Uradno mnenje preiskovalcev je tudi v tem delu drugačno. »Označitev celotnega gradbišča je bila tudi predmet preiskave in inšpekcijskega nadzora, med katerim je bilo v zaključku ugotovljeno, da je bilo gradbišče primerno urejeno in označeno ter jasno vidno in razpoznavno od okolice,« navaja tiskovni predstavnik PU Krško Robert Perc ter dodaja, da je plovba po tistem delu Save ne glede na vrsto čolna prepovedana. »Razlog, zakaj sta dve posadki z osebami, med katerimi so nekatere poznale nevarnosti gradbišča, reke in hidroelektrarne v nasprotju z dogovorom in opozorili zapeljali čez prelivna polja, ostaja nepojasnjen,« še dodaja Perc. Peklarjevi so se donaciji občine svojcem ponesrečenih zaradi globoke prizadetosti in prepričanosti o njeni sokrivdi odpovedali ter razmišljajo o vložitvi tožbe.

Srečko Ocvirk, sevniški podžupan in v začetku tudi sam udeleženec spusta, na omenjanje odgovornosti občine odgovarja: »Verjamem v pravni red te države in predstavljene strokovne ugotovitve, zato bi zadevo težko kako drugače komentiral, čeprav ne morem reči, da občina kot institucija tu ne čuti moralne odgovornosti.«

Sestra v nesreči preminulega Rudija Dobnika, odvetnica Carmen Dobnik, o tožbi ne razmišlja. »Prva bi tožila, če bi mi sodišče brata lahko vrnilo živega, tako pa v tem ne vidim smisla. Nove dolgotrajne razprave bi povzročale le nove čustvene bolečine. Prepričana sem, da Rudi tega ne bi želel,« pravi Dobnikova.