Mama, njen sin, ki je ravno dopolnil devet let, in njegov nekaj starejši prijatelj so obiskali enega od ljubljanskih muzejev. Po ogledu razstave so se odpravili še v muzejsko kavarno, kamor so otroke vabili na mušjo pito, barjansko mavrico in sadno mlako, kot so zapisali v knjižici, ki so jo dobili. Bila je le ena prosta miza, blizu katere je mirno ležal pes. Ko je sin vprašal, ali ga lahko poboža, so ljudje pri sosednji mizi dovolili, a potem do tega ni prišlo, ker je žival že prej legla drugam.
A hrt pasme saluki se je čez krajši čas vrnil. Tokrat je prijatelj vprašal, ali ga lahko fotografija. Ker je spet dobil pozitiven odgovor, se je oddaljil, ko se je pripravljal na fotografiranje, pa je mama namignila sinu, naj se nasmehne, saj bo tudi on na fotografiji. Deček je takrat pogledal proti psu in nenadoma se je zgodilo: žival je skočila in ga ugriznila v obraz. Potem je, kot da se ne bi nič zgodilo, legla nazaj. Na pomoč je prihitel natakar, bilo je veliko krvi, pristopil je tudi skrbnik psa in vprašal, kaj se je zgodilo in ali je prišlo do poškodbe.
Dečka so odpeljali v ljubljanski klinični center, izkazalo se je, da ima rano v ustni votlini, sluznico je imel potrgano do kosti, poškodovan je bil tudi v predelu nosu in pri lasišču. Dobil je antibiotik, sledilo je cepljenje in potem vsakodnevni obisk zdravnikov zaradi čiščenja rane v ustih.
Na srečo se je ustna sluznica kar dobro celila, šivanje drugih dveh ran pa ni bilo potrebno. Zdravniki so se zelo potrudili, da bi čim prej ozdravel, starši pa so se oprli tudi na različne alternativne metode, saj je otroka, ki igra rog, že čez teden dni čakal poseben izziv: solistični koncert s simfoničnim orkestrom, ki ga je dobil za nagrado, ker se je izjemno odrezal na mednarodnem tekmovanju.
Potrebna psihološka pomoč
Hujše kot telesne pa so bile duševne posledice. Pojavile so se mu nočne more, res pretirano se je začel bati psov, tudi muzejev in opernih hiš, čeprav v drugem mestu, ni hotel več obiskovati. Po drugi strani pa ga je strašila možnost, da bi se psu, ki ga je ugriznil, morda kaj hudega zgodilo, da bi ga usmrtili. Zato so mu priskrbeli psihološko pomoč.
In ker posledice še niso izzvenele, so starši vložili tožbo zoper muzej, podjetje, ki se je v njem ukvarjalo s kavarniško dejavnostjo, lastnika psa in njegovega sina, ki ga je imel v usodnem času v oskrbi. Med drugim so opozarjali, da pes prav z ničimer ni bil izzvan, da se je zgodilo na javnem kraju in da gre za pasmo z zelo močnim lovskim nagonom, ki bi morala biti v urbanem okolju ves čas na vrvici. Ta pa je bil neprivezan in brez nagobčnika.
Terjali so 4900 evrov odškodnine: tisoč zaradi pretrpljenih bolečin, 300 evrov zaradi nevšečnosti med zdravljenjem, 400 zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, največji delež pa se je nanašal na duševne bolečine.
Ko je bila tožba vložena, je sin lastnika plačal 800 evrov, kakih drugih dogovorov pa ni bilo. Tako da je ljubljansko okrajno sodišče med strankami pred kratkim razpisalo prvi narok, na katerem pa so sklenili poravnavo. Narok je potekal za zaprtimi vrati, tako da višina dogovorjene odškodnine ni znana.
Odgovornost lastnika
»Po slovenski sodni praksi so odškodnine relativno nizke. Le v izjemnih primerih, če je tako določeno s specialnim zakonom, sodišče izreče takšno, ki ima tudi kaznovalno funkcijo. Ko sem pregledovala podobne primere, so prisojene odškodnine v primerljivih zadevah znašale 1600 evrov in navzgor. Najvišja, ki sem jo v sodni praksi našla, je bila okoli 20.000 evrov. Ni šlo za ugriz psa, je bila pa tožnica mlada oseba (otrok), ki je zaradi pretrpljenega strahu zbolela za depresijo,« nam je povedala odvetnica Nina Radulovič.
V primeru, ki smo ga opisali, pes ni bil izzvan, a je vendarle naredil nekaj nepričakovanega. »Zgodilo se je na kraju, namenjenem družinam, otrokom in drugim obiskovalcem, če kdo, potem pes ne sodi tja. In četudi bi se zgodilo, da bi ga otrok izzival, bi morala oseba, ki je imela psa v oskrbi, na to opozoriti mamo in otroka. Drugo je seveda, če kdo pride k psu, ki je na domačem dvorišču, in ga izziva,« je poudarila odvetnica in opozorila na odgovornost lastnika psa: »Odgovornosti se lahko izogne le, če dokaže, da je storil vse potrebno, da do dogodka ne bi prišlo.« Kot je dejala, pes sam po sebi ni nevarna »stvar«, je pa vsekakor treba upoštevati njegovo nepredvidljivost.
