Ste filozof, predavatelj in umetnostni teoretik. Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili svoje filozofske ideje predstaviti na razstavi, v obliki TV-pogovorne oddaje?

"Ta projekt, prvič predstavljen v okviru razstave Nedisciplina minulo leto v Bruslju, je nastal na pobudo Barbare Vanderlinden, direktorice neodvisne umetniške organizacije Roomade. K sodelovanju je povabila umetnike, znanstvenike in teoretike ter nam dala možnost, da svoje delo predstavimo v umetniškem prostoru, to je v galeriji. Povabilo sem izkoristil kot priložnost, da se znebim svoje običajne vloge profesorja filozofije, ki za poučevanje prejema plačilo. Biti filozof pomeni biti del sokratske tradicije; kot vemo, je Sokrat nasprotoval poučevanju filozofije in namesto tega zagovarjal pogovor oziroma filozofsko diskusijo kot izmenjavo mnenj. Projekt Poglej in presodi je moj poskus vrnitve k izvirnemu filozofskemu poslanstvu in priložnost, da študentom vprašanja postavljam, ne pa da nanje odgovarjam. Razgovori so dali zelo zanimive in nepričakovane rezultate. Nekatera mnenja študentov so me precej presenetila in priznati moram, da sem se ob vsem tem sam naučil veliko novega."

Filozofski diskurz ste morali prestaviti v nov, sodoben kontekst. Starogrško agoro je zamenjala TV-pogovorna oddaja.

"Sokrat je svoje pogovore organiziral na trgu, ki je bil hkrati odprt in zaprt prostor. Ker sem želel izvirno situacijo natančno obnoviti, sem se vprašal, katero sodobno prizorišče je najbolj sorodno grški agori. Odgovor se je pojavil nemudoma - TV-pogovorna oddaja, z menoj, sodobnim Sokratom, kot voditeljem. Te oddaje so po eni strani odprt prostor, kamor ljudje lahko svobodno pridejo in govorijo, hkrati pa predstavljajo zaprto prizorišče, ki te ljudi postavlja na ogled. V TV-oddaji sem ljudi lahko predstavil v vizualni, ne pa v pisni obliki. Prvi korak je bil organiziranje poskusnega snemanja, na katerem sem izbral najprimernejše študente, nato pa smo se lotili snemanja oddaje. Obe fazi sta na ogled na razstavi."

Zelo zanimiva se mi je zdela vaša definicija kamere - rekli ste, da predstavlja sodobno verzijo božje modrosti. Zdi se, da so ljudje danes lahko pristni samo še pred kamero. Kam pelje velika priljubljenost oddaje Veliki brat, mar bo naše življenje res le še pred kamero?

"Najpomembnejšo vlogo v današnji družbi ima komuniciranje oziroma javno nastopanje in uveljavljanje. V preteklosti so ljudje to skušali doseči s širjenjem osebnosti, z iskanjem univerzalnih političnih ali družbenih idej, univerzalne znanosti itd., nasprotno pa sodobna, tržno usmerjena družba posamezniku omogoča prodajo lastne osebnosti. Kultura danes na človeka gleda kot na ready-made, celo mi sami skušamo izgledati kot ready-made. Kar zadeva oddajo Veliki brat - ne smemo pozabiti, da se je taka ideja prvič pojavila pri nacistih. Tipičen za današnji čas je tudi primer ameriške študentke umetnosti, ki je prodala svoje zasebno življenje ter ga postavila na 24-urni ogled na internet. Razstavljanje samega sebe je pravzaprav ena od osnovnih umetniških idej in pomeni naslednjo stopnjo Duchampovih ready-madeov. V določenem smislu na svoj projekt gledam kot na nadaljevanje oziroma radikalizacijo Duchampove tradicije ready-madea. Namesto predmetov uporabljam ljudi, ki pri tem prostovoljno sodelujejo - vsak si namreč želi postati ready-made."

Za temo filozofskega diskurza ste izbrali presojanje umetnosti. Katera merila za vrednotenje umetnosti ljudje danes najpogosteje uporabljajo? Na kakšen način so umetnost presojali vaši sogovorniki?

"Na začetku je bil eden od ciljev tudi iskanje meril, vendar sem med pogovori ugotovil, da to vprašanje študentov ni preveč zanimalo. Bolj kot sodba o posameznih umetniških delih jih je zanimalo splošno presojanje umetnosti kot družbene dejavnosti. Predvsem nemški pa tudi nekateri francoski študenti so zavrnili umetnost kot obliko specifične družbene dejavnosti. Menili so, da je biti "umetnik" oziroma "ustvarjati umetnost" le pretveza, ki tudi v tržnem smislu določa razliko med umetniškim in neumetniškim. Sami nikoli niso rekli, da ustvarjajo umetnost, temveč da slikajo, fotografirajo..."

Za predstavitev projekta ste izbrali videoinstalacijo. Kako se po vašem mnenju ta medij razlikuje od tradicionalnih medijev, na primer slikarstva ali kiparstva?

"Menim, da video izrablja čas na popolnoma drug način kot klasični mediji. Obstajata namreč dve možnosti: prva je, da se kot gledalec lahko svobodno giblješ in si ogleduješ umetniško delo, ki je negibno. Druga možnost je ravno nasprotna, tipičen primer je gledanje televizije. Nobena od obeh možnosti me ni zanimala, kajti določeno gibanje sem skušal omogočiti tako gledalcu kot delu. Odlična rešitev se mi je zdela videoinstalacija, ki je kombinacija obeh načinov. Nenehno menjavanje videopodob spominja na dogajanje na grški agori. Sokrat in prijatelji so se pogovarjali, ljudje pa so bili opazovalci - niso poslušali vsega pogovora, temveč le določene dele. Tudi pri videoinstalaciji se obiskovalci lahko sami odločijo, koliko časa bodo namenili ogledu."

Kakšna je vaša vloga v tem projektu - ste umetnik ali umetniško delo?

"Težko se je odločiti. Na neki način sem postavljen na ogled, torej sem ready-made, po drugi strani pa sem tudi avtor ideje, umetnik. Znotraj projekta, oddaje, še vedno ohranjam tudi vlogo filozofa. Mislim, da je ta vrsta dejavnosti značilna za naš čas. Umetniški prostor omogoča stvari, ideje predstaviti na drugačen način, kot jih sicer poznamo zunaj njega. V njem lahko povezujemo stvari in pristope, ki so v realnem svetu ločeni. Pri mojem projektu gre za združevanje filozofske aktivnosti, umetniške prakse ter mene kot umetniškega dela."

Veliko se ukvarjate z vlogo muzeja. Po čem se muzej sodobne umetnosti razlikuje od tradicionalnega, kakšne so možnosti, ki jih ponuja?

"Glavna naloga klasičnega muzeja je ohranjanje spomina na preteklost. Pri muzeju sodobne umetnosti je prišlo do spremembe, saj veliko vlogo danes igra globalen medijski kontekst oziroma podatki, ki jih prejemamo prek medijskih informacijskih sistemov. Prostor, kjer se vse dogaja, je na določen način strukturiran - vsebina se spreminja, struktura pa ostaja vedno enaka. Sodobni muzej je izoliran prostor in zato omogoča spremembo same strukture, ponuja nam možnost, da predstavimo znano situacijo na nov, drugačen način. Mislim, da je omogočanje vzpostavljanja novih struktur glavna novost, ki ločuje nov umetnostni prostor od starega."

V knjigi Celostna umetnina Stalin, ki je prevedena tudi v slovenščino, ste ovrgli tradicionalno prepričanje, da ruska avantgarda in stalinistični socrealizem stojita na nasprotnih polih. Trdite, da je stalinizem realiziral, kar je avantgarda poskušala realizirati. Kaj ustvarja kontinuiteto med obema obdobjema?

"Umetnikov v začetku 20. stoletja ni več zanimalo le ustvarjanje umetniških del v obstoječem družbenem kontekstu, temveč so svojo pozornost vse bolj usmerjali v sam kontekst oziroma družbo. Ko nekdo začne razmišljati predvsem o kontekstu, o prenosu gledalca v notranjost umetnine, začne na svet gledati kot na celostno umetnino, kot na podobo, ki jo je mogoče spremeniti. Menim, da je želja po celostni, popolni preobrazbi sveta skupna točka, ki povezuje rusko avantgardo in umetnost stalinizma. Opozoril bi rad predvsem na notranjo prepletenost estetike in politike kot na eno od značilnosti 20. stoletja. Totalitarizmi so prizadeli veliko ljudi, zato imam do tega problema precej ambivalenten odnos. Tudi veliko umetniških projektov se giblje na meji prepada med realnostjo in umetnostjo - nekatere sprejmemo na ravni umetnosti, a jih zavrnemo na ravni življenja."

Umetnost se je danes razširila na številna nova področja. Bi lahko za konec definirali vlogo oziroma položaj umetnosti na prelomu tisočletij?

"Današnji umetnostni pristopi se mi zdijo precej konservativni. Sprejemanje kulturne raznolikosti in identitete pomeni podrejanje zakonom trga oziroma sprejemanje umetnosti kot blagovne znamke. Danes so umetniki del mednarodnega trga, prav tako, kot so to bili umetniki v 18. ali 19. stoletju. Sam sem pristaš vsega, kar skuša ta položaj preseči, zanimivi se mi zdijo politično-umetniški projekti, ki skušajo preseči jasno definirano območje umetnosti. Čeprav je to lahko nevarno, pa je veliko bolj zanimivo in razburljivo. Zdi se, da veliko avtorjev ne prenese pritiska in se preprosto podredijo trgu. Moram priznati, da se me zaradi takega stanja včasih loteva nostalgija."