Bo Grčija pridobila svežo pomoč, ali bankrotirala? To bodo temeljni izzivi in vprašanja, ko se bosta v naslednjih dneh za isto mizo posedla grški predsednik vlade Antonis Samaras in nemška kanclerka Angela Merkel. Kasneje se bo Samaras srečal še s francoskim predsednikom Francoisem Hollandejem. Čeprav pogovori najverjetneje ne bodo obrodili konkretnih sadov in odločitev, bosta dva najpomembnejša evropska politika vsaj približno vedela, kaj lahko od Grčije pričakujeta, piše nemški Spiegel.

Grški premier Antonis Samaras želi, da mednarodna skupnost njegovi do vratu zadolženi državi da več časa za izpeljavo reform, ki so del pogojev za finančno pomoč. Samaras je za Bild obljubil, da se bo grško gospodarstvo vrnilo na pot rasti. "Vse kar potrebujemo je malo več zraka, da zadihamo, zaženemo gospodarstvo in povečamo prihodke države. Več časa ne pomeni tudi več denarja," je še poudaril.

"Naj bom jasen: ne zahtevamo več denarja. Tudi obveznosti, ki jih imamo, bomo izpolnili. Spodbuditi moramo rast, saj bomo na takšen način zmanjšali finančne luknje," je poudaril Samaras in poskušal ublažiti strah v Evropi, da bo Grčija še naprej prosila za pomoč, storila pa ne bo nič. Grčija se zaveda, da mora s svojimi evropskimi partnerji, pri katerih si je umazala ime, ponovno vzpostaviti odnos.

Kako preprečiti razpad evroobmočja?

Za območje z evrom pa je grška tragedija zgolj uvod v pravo bitko za rešitev skupne valute. Če Grčija dejansko bankrotira, bo prednostna naloga uporabiti vsa možna orodja in preprečiti nadaljnji razpad evroobmočja.

Ključno vprašanje bo preprečiti ostalim državam v krizi doživetje iste usode, kot bi jo lahko doživela Grčija. Zahtevana donosnost na španske in italijanske obveznice tako ne bo smela več rasti. Španska zahtevana donosnost je pri 6,7 odstotkih že sedaj neprimerljivo višja od zahtevane donosnosti nemških obveznic, ki se gibljejo okoli 1,4 odstotka.

Trenutno se pogovori gibljejo okoli treh možnih poti za zaustavitev dramatičnega naraščanja zahtevane donosnosti državnih obveznic:

Prva pot je masovno nakupovanje državnih obveznic, ki ga izvaja Evropska centralna banka (ECB)

Druga pot je zagotovitev domala neomejeno moč Skladu za stabilnost evra (ESM). Z bančno licenco bi tako ESM de facto lahko tiskala denar.

Tretja pot je uvajanje skupnega evropskega dolžniškega papirja, ali t.i. evroobveznice.

Vsi trije načini imajo nekaj skupnega, nobeden do sedaj še ni bil izveden, tako je praktično nemogoče predvideti posledice posameznih ukrepov. Pri vsaki potezi ekonomisti opozarjajo pred nevarnimi stranskimi in ne tako stranskimi učinki. Države evroobmočja in centralne pa se bodo kmalu morda morale odločiti za eno od njih.

Evroobveznice: Veliki izenačevalnik

Evroobveznice naj bi prikrile nastale razlike in kreditne sposobnosti posameznih evropskih držav. Ne glede na to, ali je izposojevalec Italija, Francija ali Nemčija, bi države izdajale skupne obveznice. Upoštevajoč, da bi bila del tega kot porok tudi Nemčija, gre upati, da bodo zahtevane donosnosti takih obveznic precej nižje od tistih, ki jih plačuje denimo Italija.

Glavna težava evroobveznic nastopi pri pomanjkanju orodij za zagotovitev fiskalne discipline. Ekonomisti predvidevajo, da bodo v taki situaciji nekatere države nadaljevale z nebrzdano izposojo denarja, končni račun pa bi evroobmočje praktično zdrobil. „Evroobveznice so napačen spodbujevalnik,“ meni glavni ekonomist v nemški banki Berenberg Holger Schmieding. „Nemški parlament bi moral zgolj enkrat izdati jamstvo za dolg in druge države kot je Italija bi dobile neomejeno garancijo za nadaljnje zadolževanje,“ je dodal.

ESM potegne denar iz klobuka

Jeseni naj bi začel delovati stalni sklad za zaščito evra. ESM bo zagotovil skupen sklad denarja za države, ki se nahajajo v dolžniški krizi. Problem se skriva v količini denarja, ki se nahaja v ESM. Sklad ga namreč enostavno nima dovolj za reševanje težkokategornih dolžnikov. Svoje končne posojilne zmogljivosti v vrednosti 500 milijard evrov ne bo dosegel do sredine leta 2014. Evropski politiki se že več mesecev pogovarjajo o alternativni obliki sklada ESM. Z dodelitvijo bančne licence bi skladu omogočili izposojo domala neomejenih sredstev iz ECB.

Nad trikom sklada ESM bdi več ugovorov. Eden od njih je stališče ECB do dodelitve bančne licence skladu. Status ECB banki namreč prepoveduje neposredno financiranje vlad in držav. V Berlinu se nekateri bančniki bojijo tudi pojava, da bi sklad ESB skupaj z bančno licenco lahko postal sod brez dna. Nemška vlada je do sedaj postavila jasno mejo, do katere je pripravljena vlagati v sklad in to je 190 milijard evrov. Če se skladu dodeli bančna licenca pa ta meja ne bo imela več pomena. „če se odločimo za to pot, je potrebno nujno izbrati mejo odgovotnosti,“ pravi direktor inštituta za mednarodno ekonomijo v Hamburgu Thomas Straubhaar.

Trga se loti ECB

Zadnja možnost v krizi je prav Evropska centralna banka in njen šef Mario Draghi. Njegove besede na mednarodnih trgih odmevajo s takšno težo, da včasih spominjajo celo na Jezusove nagovore njegovim apostolom. ECB naj bi po navajanju nekaterih medijev začela s pogovori o kapici na zahtevane donosnosti obveznic visoko zadolženih evropskih držav. Trenutno naj bi bila kapica nastavljena na vzdržni meji šestih odstotkov. Če bi zahtevana donosnost prešla to mejo, bi z nakupom obveznic na trgu nastopila ECB.

S kapicami na zahtevane donosnosti bi ECB postala orodje držav v evroobmočju, to pa bi bilo zelo kontroverzno za institucijo, ki naj bi bila samostojna. Če bi banka začela neposredno pomagati državam pri tiskanju denarja bi si lahko na dolgi rok zaupanje oškodovala. Vprašanje se pojavi tudi glede politične kontrole. Kdo bo nadzoroval in določil, katere obveznice bo ECB nakupovala in kje bo določena kapica na zahtevano donosnost? ECB ne odgovarja nobenemu parlamentu, obenem pa je določitev fiskalne politike ena od primarnih nalog, za katere so zadolžene vlade.