Slovenija mora v proračun EU vrniti 14.000 evrov za kmetijsko politiko

Ker je komisija nekatere zneske od držav članic že prejela, je finančni učinek nekoliko nižji in znaša 426 milijonov evrov. Ta sredstva bodo vrnjena v proračun EU zaradi nespoštovanja pravil EU ali neustreznih postopkov nadzora nad izdatki za kmetijstvo.

Sredstva je treba pravilno porabiti

Članice so odgovorne za izplačevanje sredstev in preverjanje izdatkov v okviru skupne kmetijske politike, komisija pa mora zagotoviti, da države sredstva pravilno porabijo. Komisija vračilo sredstev zahteva od Danske, Nemčije, Estonije, Grčije, Španije, Francije, Italije, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovenije in Velike Britanije.

Najvišje zneske bosta morali vrniti Španija (131,3 milijona evrov) in Italija (98,9 milijona evrov), in sicer zaradi sajenja trte brez dovoljenja za (ponovno) sajenje.

Vrniti moramo 14.000 evrov

Slovenija bo morala v proračun EU skupno vrniti 14.000 evrov sredstev za skupno kmetijsko politiko - 8000 evrov zaradi napak, odkritih med finančnim potrjevanjem obračunov za finančno leto 2008, in 6000 evrov zaradi napak, odkritih med finančnim potrjevanjem obračunov za finančno leto 2009.

Da bi se upoštevali finančni pritiski, s katerimi se zaradi finančne krize soočajo nekatere države članice, je komisija sprejela uredbo, ki članicam, ki prejemajo finančno pomoč, pod nekaterimi pogoji dovoljuje odložitev vračila terjanih sredstev za največ 18 mesecev. Prva članica, ki je zaprosila za odložitev, je Grčija.

Komisija letno izvede več kot 100 inšpekcij

Članice so odgovorne za upravljanje večine izplačil v okviru skupne kmetijske politike, ki se opravijo pretežno prek njihovih plačilnih agencij. Pristojne so tudi za nadzor, ki na primer vključuje preverjanje zahtevkov kmetovalcev za neposredna plačila.

Komisija vsako leto izvede več kot 100 inšpekcij, s katerimi preverja, ali sta nadzor in odziv držav članic na pomanjkljivosti zadostna, ter ima pravico, da naknadno zahteva vračilo sredstev EU, če se je med inšpekcijami izkazalo, da odziv držav članic ni dovolj učinkovit, da bi zagotovil njihovo ustrezno porabo.