"Dejstvo, da naša gospodarska rast ne more tekmovati z državami v razvoju, kot so Kitajska, Indija ali Brazilija, ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti," je še dejal najstarejši član nemške vlade, ki je znan tudi po tem, da je po atentatu nanj leta 1990 v invalidskem vozičku.
Krščanskodemokratski politik meni, da sta za sedanjo evrsko in finančno krizo kriva nezmernost ljudi in pomanjkanje kontrolnih mehanizmov. "Krizo bank, gospodarstva in celih držav, s katero se soočamo od leta 2008, je sprožil neomejen pohlep po vedno večjem dobičku na kapitalskih trgih."
"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," je še dejal 69-letni nemški konservativni politik. Tako se zdi, da ustavitev gospodarske rasti, ki verjetno čaka Evropo v naslednjem desetletju, ni neka nesreča, temveč nujnost, ki jo je treba dobrohotno sprejeti kot moment in posledico blaginje v zahodnih državah, tudi v večjem delu Evropske unije.
