Po 11. stoletjih obstoja naslednika rimskega cesarstva, ki se je ponašal z gospodarsko razvitostjo in enotnostjo prebivalstva in je padec Rima preživel za 1000 let, je islamski Vzhod s padcem Konstantinopla premagal krščanski Zahod. Osmansko cesarstvo je postalo ne samo azijska, pač pa tudi evropska sila, ki se je začela širiti na Balkan. Vodstvo pravoslavne cerkve se je preselilo v roke ruskega carja v Moskvi. Padec Konstantinopla pa ni prinesel samo sprememb na političnem in verskem področju. Številni učenjaki iz Bizanca, ki so se po padcu mesta zatekli v Italijo, so s seboj prinesli svojo kulturno dediščino, med drugim dragocene antične tekste. Evropa je ponovno prišla v tesen stik z antično grško kulturno dediščino in rojevati sta se začela evropski humanizem in renesansa. Padec bizantinske prestolnice je vplival tudi na zaton beneške prevlade v Sredozemlju, Evropa pa je izgubila neposreden dostop do Črnega morja in kopensko povezavo z Indijo. Odkrivanje novih pomorskih poti do Indije je bistveno spremenilo evropsko dojemanje podobe sveta, saj so Evropejci na poti do Indije odkrili Novi svet (Ameriko). Pred zavzetjem Konstantinopla je sultanova vojska mesto oblegala dva meseca. Vojska Mehmeda Osvajalca je štela več kot 100.000 mož, na bizantinski strani pa je bilo le 7000 branilcev mesta. Mesto med Bosporsko ožino in Črnim morjem je imelo odličen strateški položaj, obdano je bilo tudi s številnimi zidovi. Več stoletij je veljalo, da ga je nemogoče zavzeti. Pri obrambi mesta so Bizantinci uporabljali tudi sloviti grški ogenj, ki ga je bilo nemogoče pogasiti z vodo, njegovo sestavo pa so poznali le Bizantinci. Dandanes domnevajo, da je bil grški ogenj mešanica žvepla, naftola in živega apna. Poleg številčne premoči je imel sultan Mehmed II. na voljo za tedanje čase zelo sodobno vojaško tehniko - med obleganjem je njegova vojska uporabila takrat največje topove na svetu, s katerimi so lahko na Konstantinopel izstrelili več kot 600 kilogramov težke topniške krogle. Mehmed Osvajalec, ki je z zavzetjem bizantinske prestolnice uresničil sen vseh svojih predhodnikov, je slovel kot izjemen vojskovodja in taktik, kot vladar pa se je izkazal za strpnega oblastnika. Po zavzetju Konstantinopla je Mehmed II. mesto preoblikoval, utrdil in nova prestolnica ob Bosporju, Carigrad, je postala najpomembnejše središče islamskega sveta. Mnogi ljudje, ki so jih preganjali na Zahodu, so v času Mehmeda Osvajalca našli pribežališče prav v Carigradu. Poleg glavnih filozofskih, pravnih in teoloških šol, je bil v mestu tudi sultanov dvor, ki je že sam po sebi veljal za pravo svetišče študija in poezije. Slednja ni bila tuja niti samemu sultanu Mehmedu II., ki je pod psevdonimom sestavil 80 pesmi v turščini. Sultan je deloval tudi kot mecen. Podpiral je predvsem zgodovinopisce in pesnike in se trudil pospeševati kulturno življenje v lastnem imperiju. Hkrati si je tudi prizadeval za razvoj kulturnih stikov z Zahodom.