Sedeč v lokalnem baru v Camdenu, potem ko je ta že zaprl svoja vrata, z zatemnjenimi lučmi in zaklenjenimi ključavnicami, je Amy znala zadržati občinstvo okoli sebe še preden je postala slavna. Po tem, ko se je cel večer zabavala s prijatelji, je svojo drobno postavo postavila na sredino odra, vzela kitaro in osupnila.

''Vsi so le obstali, kot da bi bili v transu,'' je dejal Dougie Charles-Ridler, solastnik puba in dologoletni prijatelj pokojne. V teh dnevih je Winehousova bila dekle, ki si je želelo zabave, z velikimi usti in karakterjem, ki je spadal zraven. ''Spomnim se, kako mi je odgovorila, ko sem jo prvič srečal in vprašal, kaj dela. Jazz pevka sem, mi je rekla. Nihče do takrat mi ni tako odgovoril,'' je povedal Charles-Ridler.

A svetla slika, ki jo slikajo njeni bližnji, o prijetnemu dekletu, ki si je želelo le zabave, petja, ne pa slave, mažejo packe drugačnih barv. Postala je dekle, ki ni več moglo govoriti s svojimi prijatelji, brez da bi bila obremenjena s problemi. Hodila je po barih sredi tedna in namesto dveh prijateljev je ob sebi imela dva varnostnika. Osamljena se je postavila pred jukebox in glasnost navila do konca. ''Zadnje čase je imela ob sebi dve ''gorili''. Nihče ni več pristopil k njej, ni več želela govoriti z ljudmi. Popolnoma se je odtujila od sveta,'' je dejal novinar Piers Hernu.

Kako in zakaj je dočakala prerano smrt, ni jasno. Policija trdi, da obdukcija ni točno potrdila zakaj je umrla, kot pa pove družina so bili njeni zadnji dnevi precej nerazburljivi. Če pa pogledamo nazaj nekaj tednov, se odpre zgodba, ki je na las podobna vožnji z vlakom smrti, ki se je, na žalost, v slednji tudi končala.

Amy je še pred tedni ''skočila za vrat in se z nogami oprijela'' svojega priatelja Charles-Ridlerja, in mu z nasmerhom na obrazu dejala, da se počuti odlično. Nato pa je še isti večer na odru, kjer je pela njena krščenka, sporadično plesala, se smejala bobnarju, odkalnjala mikrofon in nato pobegnila z odra.

Če pogledamo še dlje nazaj, je Amyjino letošnje leto bilo polno vzponov, ki jim je ''obvezno'' moral slediti padec. Januarja je Brazilce popolnoma navdušila s svojo izvedbo ''Boulevard of Broken dreams'', nato pa le šest dni za tem dobesedno sesula vse kar je zgradila. Ni potrebno posebej omenjati njenega nastopa v Beogradu, kjer jo je občinstvo izžvižgalo in s katerim je zaključila še ne začeto turnejo.

Njena smrt je bila, tako kot njeno življenje, osvetljena s sojem žarometov kamer in fotoaparatov. Razmetano svetišče, ki so ga oboževalci postavil pred njenjim stanovajem, je bilo prav tako razdvojeno, kot ona sama. Cvetje, sveče in sentimentalna sporočilca, oboževalci, ki so si želeli le, da Amy ozdravi in se otrese odvisnosti, in ki so jo prišli objokovat, ter na drugi strani steklenice vodke in drugega žganja od tistih, ki se jim je to zdelo primerna počastitev smrti nikakor ozdravljivega alkoholika, ki so se prišli slikat zraven njenega stanovanja.

Kot je Charles-Ridler dejal, bi vsi, ki so imeli kaj opraviti z njo, morali pogledati tudi svoje življenje. ''Da, res je to počela sebi. Da, bila je samodestruktivna, a bila je tudi žrtev. Vsi bi morali prevzeti del odgovornosti, mi, ki smo občinstvo, in tudi paparaci. Zvezda je bila, a hočem da ljudje razumejo in si zapomnijo da je bila tudi le dekle.''