Mojca Mavec je v ženski prilogi časnika Delo tretjega junija letos objavila kolumno, za katero se je izkazalo, da je v bistvu dobeseden prevod kolumne nemškega avtorja Wladimirja Kaminerja.
Mojca Mavec je v svoji naslednji kolumni objavila opravičilo za ukraden izdelek, vseeno pa tudi tokrat očitno ni šlo brez plagiatov. Pisatelj Branko Gradišnik namreč na svojem blogu opozarja: "V njej piše: “Hecno, ko smo srečni in nasmejani, smo si vsi nekako podobni, ko smo nesrečni, se rojevajo razlike v nas.” Hm. To vendar ja ni nič drugega kot poulična priredba Tolstojeve misli iz začetka Ane Karenine: “Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna je nesrečna po svoje.”"
Gradišniku se najverjetneje zdi, "da avtorica že kar refleksno povzema in prireja in kot svoje objavlja tuje misli. Tolstojev aforizem je namreč v besedilo vstavljen kot čisti non sequitur, pač sentenca, ki jo navržeš, zato da bi zasijala iz besedila kakor zlat nuget iz rečnega šodra."
V reviji Stop pa je Mavčeva četrtega julija izjavila, da se trudi biti poštena. “Bodi pošten. Trudim se, da sem poštena pri vseh stvareh, ki jih opravljam. Danes je preprosto biti pošten. Konkurenca je slaba," trdi Mojca Mavec, vse pa kaže, da govori eno, dela pa drugo.
