Edina škoda sredi prometne gneče je imela slovensko registracijo. Kaj se je zgodilo Bratislavi, odkar so tukaj snemali Jamesa Bonda in se je zdelo, da nikoli ne bo prišla nikamor?
"Bili smo nikjer," je na začudeno vprašanje odgovoril ekonomist Eugen Jurzyca. "In tudi šli nismo nikamor. Potem so čez noč pridrli k nam tujci z investicijami, ki so se zdele večje od nas. Preplavili so mesto in ves zahod države. Slovaška nikoli ni imela avtomobilske industrije. Proizvajali smo tanke in samohodne topove. Danes imamo največjo proizvodnjo avtomobilov na tisoč prebivalcev na svetu. V dveh letih. To se nam je zgodilo."
Most pade čez Donavo v staro središče Bratislave kot sablja. Jekleni lok harfe nosi sedmi najdaljši viseči most na svetu. Bil bi ena tistih elegantnih konstrukcij, ki vzamejo dih. Le da so v sedemdesetih letih na vrh stometrskega nosilca postavili okroglo konstrukcijo, ki mu daje pridih letališča za vesoljske ladje. Komunizem res ni imel okusa. Še posebej ko je mislil na veliko. Meščani jekleni domislici pravijo Marsovec. Z restavracije na vrhu se vidi meja z Avstrijo na robu predmestja za bloki iz šestdesetih let, ki se dvigajo kot Kitajski zid. Slabih sto kilometrov proti zahodu je Dunaj. Most se izteče v stari del mesta, ki je obnovljen kot bonboniera. Bratislava se predstavi kot moderna vzhodnoevropska prestolnica, ki nostalgijo uporablja samo kot turistično atrakcijo. Pozabila je vse, kar se je zgodilo pred letom 1940. Morda je še prej. Tudi v poznem zimskem popoldnevu vzbuja vtis, da prebivalci niso v trgovskih centrih na obrobju mesta kupili samo sestavljivega hišnega pohištva, televizorjev s ploskimi ekrani in gospodinjskih aparatov. V dostavnih avtomobilih so domov pripeljali celo mesto - od fasad v avstro-ogrskem starem delu mesta in kozmetičnih popravkov na monotonih socialističnih spalnih naseljih do tramvajev, ki se obnašajo, kot da vozijo s tekočih trakov. Ta svet je prišel zelo blizu. Z nekoliko fleksibilno interpretacijo prometnih pravil je glavno mesto Slovaške pet ur vožnje iz Ljubljane in se kaže kot svet, ki deluje po svojih pravilih.
"Začeli smo slabo," je v pisarni Inštituta za ekonomski in socialni razvoj rekel Jurzyca. Podolgovata siva železobetonska pošast ob štiripasovni Bajkalski aveniji je spominjala na čase, ko je bila v mestu prevladujoča govorica discipline in državnega nadzora.
Jurzyca je govoril v jeziku neoliberalizma.
"Začetek naše poti iz komunizma in Češkoslovaške je zaznamovala grenkoba neuspeha," je začel pripoved o tem, kako je Slovaška iz gospodarske in politične puščave sredi devetdesetih let prišla do osemodstotne gospodarske rasti s spodobnim življenjskim standardom urbanega prebivalstva. Po padcu komunizma je Češkoslovaško vodil neoliberalec Vaclav Klaus, ki je bil Čeh in je predvsem skrbel za razvoj Češke. Predsednik je bil Vaclav Havel, ki je hotel biti pacifist. Skupaj sta ukinila češkoslovaško oboroževalno industrijo. Večina tovarn je bila na Slovaškem. Samo v oboroževalni industriji je delo izgubilo dvajset tisoč ljudi. Potem je šlo samo še na slabše.
"Po razdružitvi leta 1993 smo mi dobili populističnega desničarja Vladimira Mečiarja. Slovaška je bila izključena iz evropskih integracijskih tokov, podoba naše države v zahodnem svetu pa je bila katastrofalna. Nismo imeli nikakršne pozitivne identitete." Vsi, od naključnih turistov do predsednika Busha, so Slovaško zamenjevali s Slovenijo. "Ampak Slovenija je bila v primerjavi s Slovaško v začetku devetdesetih zelo odprta družba z razvitimi mednarodnimi povezavami. Mi smo imeli samo dediščino izoliranosti. Začeli smo zelo hitro, potem pa smo se prav tako hitro ustavili."
Samo da pridejo
Zunanji minister prejšnje neoliberalne vlade Eduard Kukan in sedanji poslanec je kasneje v prostorih slovaškega parlamenta rekel, da na Slovaškem zamenjave njihove države s Slovenijo še konec devetdesetih niso jemali za slabo. "Tedanji premier Mikulas Zurinda je nekoč moral odgovoriti na vprašanje, kaj meni o pogostem mešanju držav. Odgovoril je, da se sam prav dobro počuti, če Slovaško zamenjajo s Slovenijo."
Po obdobju Mečiarjevega nacionalističnega veseljačenja in neuspelih socialnih eksperimentih so konec devetdesetih let prišli na oblast Zurindovi neoliberalci. Leta 1999 je bilo družbi in njeni politični eliti jasno, da počasne reforme in korekcije ne bodo pomagale. Neuspešnost in revščina sta bili močna motivacija, strah pred porušenjem modela socialne varnosti pa je tekmoval z željo po sinhronizaciji z drugimi postkomunističnimi državami, ki jim je šla tranzicija bolje od rok. Zurindova vlada je izpeljala brezkompromisne in drastične posege v družbo, ki ni imela nobenih pozitivnih izkušenj z reformami. Najprej so privatizirali vse banke. Šele pet let kasneje pa izvedli zares radikalne spremembe, ki so pomenile ekonomsko revolucijo.
"Kaj je dolgoročni cilj?" je Jurzyca ponovil vprašanje. "Kaj je dolgoročni cilj človeštva? Kdo ve? Naš kratkoročni cilj je bil ujeti kakovost življenja zahoda. To smo imeli pred očmi. Pohiteti, da bomo čim prej tam. Tudi za visoko ceno. Biti tam, kjer so Avstrijci in Nemci. Družbi, ki ju poznamo. Večina si je želela to. Motiviralo nas je prav to, da hočemo biti tam, kjer so vsi drugi. Nismo prav dobro vedeli, kako tja priti."
Z nekaj potezami so izvedli enega najbolj spektakularnih procesov deregulacije družbe v zgodovini sodobnih držav. Iz Slovaške so naredili supermarket za investitorje iz močnih ekonomij. Skoraj popolna liberalizacija trga delovne sile, pokojninska zakonodaja, ki ima v mislih predvsem delodajalce, poenostavitev postopkov za registracijo podjetij in enotna davčna stopnja so iz države naredile raj za investicije, ki jih drugod v Evropi nadzoruje socialna zakonodaja. In to na področju, ki je na meji evropske mreže avtocest. Enotna davčna stopnja devetnajstih odstotkov je bila najbolj radikalen ukrep.
"Življenjsko smo potrebovali tuje investicije in ljudi, ki so hoteli odkrito veliko zaslužiti," je rekel Jurzyca. "Prej smo skoraj vsi, ki smo delali po zakonih, zaslužili zelo malo. Enotna davčna stopnja je bila predvsem marketiniški prijem za pritegnitev tujih investicij. Od meje tri tisoč dolarjev na leto, do katere nihče ne plača nič, pa do zares velikih dobičkov vsi plačujejo enako. Z dvainštiridesetih odstotkov na devetnajst se za ljudi z visokimi dohodki zdi strašen skok navzdol. Vendar smo s tem in z davkom na dodano vrednot dosegli to, da vsi plačujejo davke, ker smo ukinili sistem izjem. Prej je bilo tako, da najvišjih dvainštirideset odstotkov davka ni plačal nihče, ker se je za vsakega našla izjema. Povabili smo tujce in jim dali vse prednosti. Danes se morda zdi, da smo se preveč odprli, da bi to lahko bilo dolgoročno učinkovito in pravično. Ampak mi smo tujce povabili, ker so naši eksperti propadli. Zato večino naših podjetij vodijo tujci."
Slovaški sta dve
Iz Bratislave se zdi razvoj države fascinanten. Skoraj prelepo, da bi bilo res. Razvit ni samo center mesta. Na obrobju proti letališču živijo ljudje, ki so se zaradi visokih cen stanovanj v središču umaknili v cenejše hiše v bolj vaškem okolju. Panorama urejenega urbanega manjšega velemesta se hitro prelevi v nekoliko razmetano primestno podeželje. Naselja so videti veliko manj sodobna od elegantnih posegov urbanizma v ulice v bližini parlamenta in gledališč. Vendar so se pred hišami pojavile urejene zelenice, ki dišijo po novem, robniki pločnikov pa so, takoj ko zaviješ z obtolčene ceste, ostri in potegnjeni v ravno črto. Pred vhodi sta parkirana po dva avtomobila. V hišah je ostalo bolj malo od standardizacije življenja, ki ga je diktiral socializem. Dežela je dolgo časa živela v petdesetih letih, potem pa je v nekaj letih skočila v eklektičnost sodobnosti, ki je izdelana na Kitajskem. Tudi tukaj vse diši po novem.
"Prav šokantno je, kaj se lahko z deželo zgodi v zelo kratkem času," je rekla znanka, ki se je po nekaj letih življenja v ZDA vrnila v Bratislavo. "Hodim po ulicah, na katerih sem odraščala, in se težko znajdem. Vse moje trgovine so izginile. Gostilne so spremenile značaj in ponudbo. Možu vsaka dva meseca ponudijo boljšo službo. In ja, življenje je tako občutno boljše kot pred petimi leti, da bi se včasih prijela za glavo. Reforme so se zdele propaganda, ampak so delovale."
Lahko bi bilo pomisliti, da se je spremenil samo videz. Na izhodu iz mesta so stali veliki blagovni centri z enakimi logotipi, ki jih je videti v Londonu, Milanu in Ljubljani. Sestavljeni so bili iz enakih aluminijastih elementov kot vsi drugi trgovski mastodonti povsod drugod. Z enako lahkoto, kot so jih postavili, bi jih lahko tudi razstavili. Tudi tovarn se drži duh začasnosti modernih proizvodnih hal. Lahko bi jih preselili kam drugam.
"Ampak v tovarne hodijo delat resnični ljudje, ki potem hodijo v trgovine in kupujejo hiše. Ta sistem deluje in življenje je iz leta v leto opazno boljše."
"Zakaj pa ste na lanskih volitvah vrgli neoliberalce z oblasti in izvolili socialdemokrate?" sem vprašal.
Zurindova vlada, ki je izpeljala reforme, je izgubila volitve. Večino je dobila stranka socialdemokrata Roberta Fica, ki je sklenil čudaško koalicijo z nacionalisti Vladimirja Mečiarja in se proti koncu leta lotil korekcij reform.
"Zakaj?" se je zasmejala znanka. "Zato ker udobje novega življenja ni pravično razdeljeno. Slovaški sta dve. Eno vidiš tukaj in uživa vse prednosti reform. To je zahodna Slovaška v okolici Bratislave. Seže tako daleč, kolikor daleč pelje avtocesta na vzhod. Tam je potem vzhodna Slovaška, ki je od reform dobila bolj malo. Sprememb niso veseli vsi ljudje enako."
Laco Oravec, ki dela na fundaciji Milana Šimečke, se je strinjal z dvema podobama države. Na Slovaško je mogoče pogledati z dveh koncev. V enem dela sam, v Panonski ulici v starem delu mesta. Prva soseda nevladne organizacije je dobro založena knjigarna, v kateri je mogoče najti bleščeče knjige o evropski umetnosti, prevode vsega, kar bi človek rad prebral, fotografske monografije in angleške kuharice. Ulica gre v hrib, ob njej pa so posejane stare vile z urejenimi vrtovi in sveže prebarvanimi fasadami. Življenje je bogato in prijetno.
"Potem je tukaj tista druga Slovaška, ki je iz poročil o gospodarski rasti izključena," je rekel. "To je Slovaška območij, ki so s prvo tranzicijo izgubila gospodarski kontekst. Z ekonomskim razvojem urbanih središč pa so se socialne škarje začele širiti. Tam se je brezizhodnost socializma prelevila v bedo, ki se kaže kot beda celih pokrajin."
Njegov kolega Peter Dral je rekel, da je mogoče na Slovaško pogledati tudi z njenega najšibkejšega konca. Tam slika izgubi ves blišč.
"Najšibkejša točka naše družbe so Romi." Po raznih statistikah jih v petmilijonski državi živi kakih dvesto do tristo tisoč. "Država se zdaj ukvarja s strategijami napredka. V tej shemi so Romi moteči, ker predstavljajo poraz. So najbolj dramatičen izraz logike, po kateri se en del družbe hitro prilagaja svetovni ekonomiji, je dinamičen in vedno bolj bogat. Do drugega, ki za svoj razvoj potrebuje socialne institucije, pa napredek sploh ne pride. To velja tudi za starejše ljudi in vsakogar, ki potrebuje oskrbo. Kaže se tudi v politični sliki družbe. Imate stranke, ki so odkrito rasistične do Romov. Vendar tudi druge stranke ne razmišljajo o izključenih delih družbe kot o segmentih, ki zahtevajo skrb. Romi so najbolj izbrisan del družbe. Za njihov razvoj nihče v resnici ne skrbi. Če socialna skupina izpade iz makroekonomskih parametrov razvoja, je pač izpadla. Zdi se, da njihov položaj ni odvisen od makroekonomskega razvoja države. Če hočete videti paradoks moderne Slovaške, morate pogledati vasi na vzhodu države."
Na vzhod
Pot iz zahodnega dela na vzhod dežele je na trenutke videti kot pot skozi zgodovino. Iz Bratislave pelje avtocesta, ki skoraj sto kilometrov vzdržuje podobo vzhoda kot nadaljevanja razvojnih strategij Evropske unije. Potem se brez vsake napovedi konča in izteče v ozko vijugavo cesto, ki ure in ure kot da ne pelje nikamor. V Tatrah, kjer so smučarska središča, nekoliko oživi, potem pa ponovno pelje skozi brezčasje.
V Prešovu, majhnem mestu sredi niča, sem Eriko Duklovo vprašal, kako je z najšibkejšimi segmenti družbe v predelu Slovaške, ki jo na zahodu omenjajo kot nerazviti vzhod. Gospa srednjih let dela v mestni administraciji, predstavila pa se je kot predsednica romske ženske zveze.
"Razvoj?" se je zamislila v preddverju hotela Dukla, ki je bilo v poznih večernih urah polno gostov. V ničemer se ni razlikovalo od podobnih preddverij v Bratislavi. Veliko bleščečega kroma in angleško zvenečih nazivov pijač.
"Lahko vam povem, kakšen je videti razvoj. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, je učiteljica na začetku vsakega šolskega leta rekla, naj vsi otroci romskega porekla vstanejo. Jaz nisem vstala, dokler mi soseda iz klopi ni rekla, naj vstanem, ker sem vendar Romka. Vstala sem. Potem pa mi je učiteljica pomignila, naj se usedem, ker sem pridna v šoli. Druge pa so zapisali kot Rome. Zgolj zaradi statistike. Jaz sem bila pridna, ker me je mama ves čas držala pri knjigah in vztrajala, da se bom z izobrazbo prebila iz brezupa, v katerem je odraščala sama."
Z mirnim glasom in večno prižgano cigareto je pripovedovala zgodbo družinske strategije osebnega razvoja. Potrebovala jo je skozi srednjo šolo in fakulteto. Zvenelo je kot pripoved o monumentalnem osebnem uspehu, ki se je soočil s togostjo češkoslovaškega režima pod rusko okupacijo. Nič manj dramatično ni bilo med nežno revolucijo, kakor Slovaki imenujejo svoj prelom s komunizmom. V obdobju vladavine Vladislava Mečiarja je javni rasizem postal uradna politika.
"In zdaj? Zdaj je tako, da romski otroci še vedno hodijo v šole. Vstajati pa jim ni treba več, ker je večina v posebnih šolah." V osemdesetih letih se je razvil sistem posebnih šol za učence, ki niso mogli biti uspešni v šolskem sistemu. Šole niso bile narejene posebej za romske otroke, vendar so bile praviloma postavljene v bližini njihovih naselij. "Romski otroci so bili manj uspešni od drugih. Bili so socialno prizadeti, ker niso imeli prostora za učenje, njihovo družinsko okolje pa jih ni stimulirano. Pošiljali pa so jih v šole za umsko prizadete. Danes pa je tako, da je večina učencev v posebnih šolah romskega porekla. Poleg socialne stigme, ki je tradicionalno zakoreninjena v družbi, se jim pritakne še stigma posebne šole. Razvoj? Če ste zelo cinično razpoloženi, lahko temu rečete tudi razvoj, da."
Nekaj deset kilometrov naprej so Košice, drugo največje mesto na Slovaškem. Ob gotski katedrali sredi mesta in obnovljeni simetrični imperialni arhitekturi, ki jo je za seboj pustila Avstro-Ogrska, prezir do vzhodnega dela države, ki ga je zaznati v Bratislavi, lahko izhaja samo iz zavisti. Košice so prijetnejše mesto od Bratislave. Za njim pa se razpre pokrajina socialne izključitve, kjer po vseh dostopnih statistikah vsaj petdeset tisoč Romov živi v pogojih popolne urbane in ruralne revščine.
"Smo revni, nismo pa neumni," je svojo vas predstavila Jarmila Vanova. Džurkov je revna vas po kriterijih svetovnega brezupa. Revščina ima v njej dva obraza. Polovica vasi je romske, polovica pa ne. "Romski del kateregakoli slovaškega naselja lahko prepoznaš po nekaj jasnih znakih. Tam, kjer ni plina in elektrike in kamor komunalne službe ne pridejo, tam so Romi. Greš po cesti skozi vas, ko zmanjka asfalta, hiše pa se nadaljujejo, tam smo mi."
Vanova je posebnež v tem okolju. Med potjo po naselju, ki se takoj za nevidno mejo iz revne vasi prelevi v še bolj uborno in konča z barakami, ni niti enkrat pojamrala nad splošnimi pogoji, ampak je nervozno govorila o perspektivah. "To, da imamo Romi vse proti nam, je jasno," je rekla med hojo v hrib, med katero se je bilo treba izogibati potočkom blata. "Tudi ekonomski napredek države nas bo izključil. Da država napreduje, bi bilo neumno zanikati. Imamo najrevnejši sloji kaj od tega? Zagotovilo permanentne izključenosti. Je položaj brezupen? Ne, ni." Sama se je z nedokončano srednjo šolo lotila najprej socialnega aktivizma in je sodelovala pri organizaciji romske tiskovne agencije. V svoji vasi organizira prebivalce romskega dela vasi v skupnost, ki skrbi samo zase. "Če se zanašamo na pomoč države, izgubimo. Če imamo državo, ki je ogroženi sloji ne zanimajo, pa tudi izgubimo. Tukaj je očitno treba imeti nove ideje. Pod prejšnjim sistemom nismo mogli dobiti zaposlitve, bili pa smo deležni socialne pomoči. To je iz nas naredilo odvisneže od države. Ko je bila pomoč ukinjena, ker se je spremenila socialna politika, smo bili pahnjeni v še večjo revščino. Nauk se mi zdi jasen. V novih pogojih preživijo samo tisti, ki najdejo delo na globalnem trgu delovne sile. Delo nas ne bo našlo, ker imajo vsi drugi prednost pred nami. Evropa do nas ni prišla. Zato mi hodimo po delo v Evropo."
Izgubili smo ideje
V Bratislavi je imel socialdemokratski poslanec Boris Zala podobne dileme v bolj neposredno političnem ključu. Zala bil leta 1989 med ustanovitelji socialdemokratske stranke, ki je lani od neoliberalcev prevzela oblast. "Socialdemokrati v Evropi in drugod po svetu si delimo isti problem," je komentiral neenakomerni razvoj države. "Izgubili smo ideje za rešitev problemov socialnega razvoja, ki jih povzroča ekonomska ekspanzija. Zato so neoliberalci tako zlahka zavzeli ves politični prostor. Imeli smo osem let neoliberalne vladavine. Izpeljali so zelo težke in okrutne ekonomske in socialne reforme. Njihov rezultat je močna in razvijajoča se ekonomija in socialno šibka, neuravnotežena družba. Zaradi učinkov močnega ekonomskega razvoja na šibke dele družbe smo mi zmagali na volitvah."
Slovaška izvaja zanimiv socialni eksperiment v razmerah ekstremnega ekonomskega razvoja na enem koncu države, ki je soočen z ekstremno revščino na drugem koncu.
"Zdaj smo zelo, zelo previdni. Neumno bi bilo uničiti tiste temelje neoliberalnih reform, ki so okrepile ekonomijo. Preoblikovati močne ekonomije tako, da bodo to koristno za mesta in vasi, urbano in vaško prebivalstvo, v ekonomskem in političnem središču ter na njegovi periferiji, pa zahteva inventivnost."
Čas pa inventivnim socialnim idejam ni naklonjen. Novi slovaški premier Fico na trenutke zveni kot venezuelski predsednik Hugo Chavez. Vendar Slovaška nima nafte.