Čakamo na Mimesis

Teofil Pančić: Glede preživetja s pisanjem zagovarjam pristop, ki je pogost pri najbolj izpostavljenih hrvaških avtorjih Jergović, Peričić, Pavičić, Tomić, Ferić itd. Oni sicer živijo od pisanja, vendar to pomeni pisati tako za časopise kot tudi pisati knjige. V Srbiji se pisci – tudi mladi iz ekipe okoli Betona – stalno pritožujejo, da ne morejo živeti od pisanja. Meni se zdi to smešno. Saj nihče ne podeljuje naziva »svobodni pisatelj«. To si moraš izboriti s svojim delom. Če ne moreš živeti samo od knjig, pač piši za časopise. Oni pa raje pogrevajo staro zgodbo, da pišejo samo, ko dobijo božanski navdih. Mislim, da je v sodobni medijski kulturi to preprosto presežena stvar. (Foto: Luka Cjuha)

Oglas

Sebe razume kot novinarskega pisca obče prakse, kar z drugimi besedami pomeni, da Teofil Pančić piše kolumne, eseje in kritike. Pravi, da v svojem življenju razen branja in pisanja ne vidi pomembnih podrobnosti. Je avtor štirih knjig, eden od dobitnikov prestižne novinarske nagrade Juga Grizelja ter reden kolumnist in kritik tednika Vreme. Na festival Fabula je prišel kot velik poznavalec nekdanjega jugoslovanskega prostora, njegove kulture in nekulture, hkrati pa je tudi pisec spremne besede k romanu Andreja Nikolaidisa Mimesis.

Če se za začetek ozreva nazaj v nesrečna 90. leta, kako bi se iz današnje perspektive dalo opisati prostor svobode v kulturi v tistem času?

V 90. letih sta v kulturi v Srbiji ves čas obstajala dva toka. Na eni strani uradna, državna, nacionalistična kultura, ki je bila obilno podprta in subvencionirana s strani države in je slavila tradicijo in srbstvo, po drugi strani pa je vedno obstajala kultura odpora, in to v raznih oblikah.

Je obstajala mimo režima ali z dovoljenjem režima?

Eden od paradoksov Miloševićeve diktature je bil, da proti tej kulturi ni delovala pretirano represivno. Trudili so se, da se ta kultura čim manj vidi in sliši, ni pa bilo neposredne cenzure, recimo prepovedi predstav ali zaplembe knjig.

Zakaj? Je niso jemali resno? Ni imela realne moči? Je imela celo svojo vlogo v režimskem scenariju?

Prvi razlog je verjetno sprememba nekega globalnega konteksta. Knjige ne more več enostavno kar tako zapleniti. Drugi razlog pa leži v dejstvu, da je Milošević precej drugačna oseba kot na primer Tuđman. Tuđman je bil izrazito nečimrn in ambiciozen, človek, ki je bil prepričan, da ve vse o vsem, čeprav je bil praktično nepismen, konec koncev je odločal celo o imenu nogometnega kluba. Miloševića pa je zanimalo samo tisto, kar mu lahko neposredno ogrozi oblast. Njega ni zanimalo, kaj si 100 ali 1000 intelektualcev misli o njem, o vojni ali o čem tretjem. Milošević je torej drugačnost dopuščal, dokler je bila zaprta v geto in nenevarna.

Ob umoru Zorana Đinđića sem bil prepričan, da demokratičnega vala v Srbiji ne bo več mogoče zajeziti. Pokazalo pa se je, da se je vsaj upočasnil, če ne celo zaustavil.

Tako se je izkazalo, res je. Tega v Srbiji ni dobro reči, ampak z umorom Đinđića sta še največ pridobila Koštunica in njegova struja. Preprosto povedano: če Đinđića ne bi ubili, Koštunica ne bi bil predsednik vlade.

Pravkar so v Srbiji minile volitve. Dobra novica je, da je Čedomir Jovanović prišel v parlament.

To je odlična novica. On predstavlja dosledno antinacionalistično politiko, ki je zdaj končno dobila tudi parlamentarno legitimiteto. Ne bo več mogoče govoriti, da gre za marginalno politično opcijo in da ne predstavlja nikogar. Zavest, da za njim stoji realni interes večje skupine ljudi, je zelo pomembna.

Da zaključiva s politiko: prognoze za Kosovo?

Kosovo je de facto neodvisno od Beograda, ni pa neodvisno od mednarodne skupnosti. Od Beograda je Kosovo neodvisno in ne obstaja način diplomatski, politični, vojaški ali kakšen koli drugi - da bi prišlo Kosovo ponovno pod jurisdikcijo Beograda. Vprašanje je samo še, kdaj bo to formalizirano, kar je na drugi ravni že zdavnaj rešeno.

Ali obstaja v Srbiji skupina mlajših ustvarjalcev, ki bi se s tako ostrino kot skupina mladih črnogorskih piscev lotila dekonstrukcije lokalih mitologij, plemenske zavesti in tradicionalizma?

Pravzaprav ne. Razlogi verjetno ležijo v tem, da ima represivna atmosfera v Črni gori povsem drugačno intenzivnost in kvaliteto. V Srbiji imamo velika mesta, recimo Beograd ali Novi Sad, v katerih lahko živiš, ne da bi prišel v stik s temi ljudmi, kar je v Črni gori nemogoče. Mogoče bi bilo treba na tem mestu omeniti projekt Beton, prilogo, ki izhaja vsaka dva tedna v časopisu Danas. Podpisuje ga skupina mladih piscev, ki obračunava z nacionalistično paradigmo v srbski književnosti, delno pa tudi s slovitimi srbskimi postmodernisti, ki so se v 90. letih izkazali kot blago povedano oportunisti. Projekt ima eno samo pomanjkljivost, in sicer, moral bi se pojaviti pred desetimi leti.

O čem se v Srbiji piše danes in na kakšen način?

Težko odgovorim na to vprašanje, ker je scena zelo razpršena. Ne vem, zakaj je šel pomemben del najbolj vidnih imen srbske proze v 90. letih v eskapizem. To še vedno traja. Srbska proza se je do te mere izolirala v knjižnico, da ne najde poti na cesto. Manjkal nam je in še vedno nam manjka Mimesis (roman Andreja Nikolaidisa, op. a.), manjka nam tudi pisanje najboljših FAK-ovcev (oznaka za Festival A književnosti, ki je v določenem trenutku zajemal vsa ključna imena hrvaške mlajše književnosti - Jergović, Ferić, Perišić, Simić, Tomić… op. a.). Enostavno ni bilo radikalne zavesti o človeški eksistencialni poziciji v danem trenutku, zato se je vse skupaj izrodilo v nekakšno nerelevantno dekadenco. V zadnjem času se to spreminja. Obstajajo na primer mlajši pisci, ki so prav zaradi tega manjka začeli radikalno spreminjati svojo poetiko. Recimo Srđan Tešin, ki je prešel iz radikalnega eskapizma v radikalni realizem.

Pred kratkim je pri Tumi izšla knjiga Marka Vidojkovića. Kakšno je njegovo mesto v srbski prozni produkciji?

Stoji ob strani, ima vlogo nekakšnega diverzanta oziroma padalca. Vidojković je pobral od FAK-ovcev temeljni postulat, in sicer, da o literaturi nima smisla jamrati, ampak da jo je treba enostavno pisati. Drugo zelo pomembno ime je na primer Srđan Valjarević s knjigama Komo in Dnevnik druge zime… Prav knjige teh dveh avtorjev mi dajejo upanje, da se srbska proza obrača v boljšo smer.