Iz torbe jemlje pripomočke, zavite v čiste krpe. Pod tekočo vodo temeljito zdrgne roke. "Sleci se, ljuba, uleži se na posteljo." Vsa svoja dekleta imenuje ljuba. V skromni spalnici je strah zgoščen do tiste stopnje, ko bi ga lahko rezal, a prijazne iskrive oči dajejo vedeti, da bo vse v redu. Tako. Opravljeno. Tihi vprašaj, ki obvisi v zraku. Vsakič pove enako: "Čez dva dni boš začutila bolečine v spodnjem delu trebuha, začela boš krvaveti, pojdi na stranišče in šlo bo stran." Nikoli ne vzame plačila. Hitro pospravi pripomočke, se obrne in tako tiho, kot je prišla, tudi odide. Angel? Hudič? Vera Drake.
Bilo je sredi prejšnjega stoletja v Angliji, ko je bila umetna prekinitev nosečnosti v bolnišnicah tako draga, da so si jo lahko privoščile le ženske najvišjih slojev, če so prej prestale mučno izpraševanje. Vera Drake, ženska srednjih let, ki je oživela v istoimenskem filmu Mika Leigha, je, ko so jo aretirali (pri enem od deklet je prišlo do komplikacij in bi skoraj umrla), skrušena in osramočena pripovedovala, da dekletom pomaga že od nekdaj, da se ne spomni, koliko časa. "Torej na skrivaj opravljate abortuse?" je vrtal policijski inšpektor. Vera ga je zgroženo pogledala: "Vi temu tako rečete, ampak jaz jim pomagam, pomagam ženskam, ki so v stiski."
Discipliniranje
Podobne stiske so tiste čase doživljale tudi naše ženske in vse kaže, da se nam utegnejo takšni časi kmalu vrniti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je namreč pripravilo delovno verzijo prve slovenske strategije za dvig rodnosti, ki poleg nekaterih dobrodošlih ekonomskih in socialnih ukrepov predvideva tudi plačljivost splava (plačila bi bile opravičene le ženske, ki bi dokazale, da bi drugačna rešitev škodila njihovemu zdravju). Še več, ministrstvo bi uvedlo obvezne posvetovalnice za vse nosečnice, ki bi razmišljale o splavu, in jim dalo teden dni za premislek. Temu pravijo psihična opora, če bi se v stiski vendarle odločile za otroka, pa bi dobile še finančno. Po potrebi tudi mesto v kakšnem od materinskih domov.
Na ministrstvu pravijo, da so omenjeni ukrep predlagali, ker je splavov pri nas še vedno preveč. Toda na vprašanje, kakšno merilo jih je privedlo do te ugotovitve, Majda Erzar, vodja direktorata za družino, odgovori, da bi bilo za rodnost bolje, če bi se teh šest tisoč otrok (približno toliko je bilo lani dovoljenih splavov) rodilo. Ali kakšne študije kažejo, da plačljivost splava poveča rodnost, me zanima. Lea Javornik Novak, vodja delovne skupine, ki je pripravila strategijo, pojasni, da nobeden od ukrepov ločeno ne bo vplival na zvišanje rodnosti in da naj bi k temu prispevali vsi skupaj. "Poleg tega splavi ne stanejo tako malo; samo poseg več kot osemdeset tisočakov," doda Erzarjeva in razmišlja, da bi bilo nemara bolje, če bi ta denar namenili zdravju nosečnic ali otrok. Prav tako meni, da bo plačilo splava vzpostavilo drugačen odnos do tega posega, Lea Javornik Novak pa doda, da ga nekatere ženske zdaj dojemajo kot obisk pri zobozdravniku.
Skrbi ju, ker je med temi kar nekaj povratnic, vrh tega se je pokazalo, da je splavnost najvišja med ženskami, starimi med 30 in 34 let, ko že imajo družino. Kar pomeni, tako Novakova, da očitno popušča varna spolnost. Torej bo ženska morala splav plačati tudi, če bo nosila plod z dokazanimi anomalijami, me zanima. Na ministrstvu za delo spoštujejo vsako življenje, izvem, o podrobnostih ukrepa pa se bo odločilo ministrstvo za zdravje. Strategija namreč še čaka na dopolnitve pristojnih ministrstev in javnosti.
Nevarno poseganje v pravice
Ta del strategije je resnično nevaren, meni sociologinja s FDV dr. Tanja Rener - omejevanje pravice žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je namreč protiustavno. Demografinja dr. Milivoja Šircelj iz statističnega urada trdi, da ni statistične povezave med stopnjo rodnosti in stopnjo splavnosti. Barbara Mihevc Ponikvar, ki se na Inštitutu za varovanje zdravja ukvarja s področjem reproduktivnega zdravja, pa poudarja, da je pri nas število splavov v zadnjih dvajsetih letih drastično padlo in še pada (s skoraj dvajset tisoč leta 1982 na manj kot šest tisoč lani). Smo država z eno najnižjih stopenj splavnosti. Priporočilo WHO, Svetovne zdravstvene organizacije, naj države z relativno majhno stopnjo dovoljene splavnosti le-to v desetih letih znižajo za deset odstotkov, pa smo dosegli v štirih letih. Zgolj s preventivo in ozaveščanjem. In kakšna so priporočila WHO? Dovoljeno splavnost je treba zmanjšati z večjim dostopom do kontracepcije (tudi ta, opozarja Ponikvarjeva, je pri nas vse pogosteje samoplačniška), s širjenjem nabora kontracepcijskih metod, z izobraževanjem. Če je splav dovoljen, pravijo v Svetovni zdravstveni organizaciji, mora država zagotoviti pogoje, v katerih je varen in dostopen.
Plačljivost, pravi Barbara Mihevc Ponikvar, zmanjša dostopnost in povečuje verjetnost nelegalnih splavov, kar je škodljivo za zdravje žensk. Pri nas je zadnja ženska zaradi komplikacij pri splavu umrla leta 1985. Tudi zato je po njenem trditev, zapisana v strategiji, da bo treba ženskam jasno povedati (najbrž je tu mišljena komisija), da splav "predstavlja znatno tveganje za nastanek ne samo fizičnih, temveč predvsem psihičnih motenj", zelo zavajajoča. Morda bi si morali na ministrstvu za delo prebrati članek iz zadnje revije za spolno in reproduktivno zdravje Entre Nous, kjer pišejo, da ni nobenih dokazov, da bi kakršnokoli oviranje dostopa do splava z obveznim svetovanjem ali časovnim odlogom za premislek znižalo stopnjo splavnosti. "Ti ukrepi prenesejo izvedbo splava v kasnejšo nosečnost, kar ima negativne posledice za psihično in fizično zdravje ženske," še piše omenjena revija.
Goli popki: nevarno?
Med bolj nenavadne ukrepe strategije za dvig rodnosti sodi tudi besedilo, zapisano pod točko Priprava preventivnih programov za otroke in mladostnike. V nekaj besedah predlagatelj besedila odpravi prehrano, gibanje, tobak, alkohol in kar je še tega, potem pa se precej bolj temeljito posveti modi: "Zdravju škodljivo je tudi nepremišljeno in včasih nezdravo sledenje modnim smernicam. Narava mode je minljivost in hitra menjava trendov, zato se ne ozira daleč v prihodnost in ne tehta posledic, ki jih povzročajo trendi. Pri tem je treba omeniti zlasti pretirano uporabo umetnih materialov, predvsem kar zadeva intimni del garderobe. Prav tako nevarna je dolgotrajna uporaba preozkih oblačil v predelu pasu in bokov, tako pri dekletih kot pri fantih. Nevarno je tudi pretirano izpostavljanje nepokritih delov okoli pasu, predvsem pri dekletih, saj lahko povzroči huda vnetna obolenja rodil in posledično neplodnost. V tem kontekstu ne smemo zanemariti tako moderne, pa vendar tako nevarne porjavelosti."
Na vprašanje, ali je dokazano, da omenjena moda vpliva na nižjo rodnost, Majda Erzar odgovori, da bodo ta del izločili, če bodo strokovnjaki presodili, da ne sodi v strategijo. Lea Javornik Novak pa zagotovi, da tega niso pisali na pamet, temveč na priporočilo strokovnjakov s tega področja. Po mnenju Novakove je takšna moda "rizična, tako kot je kajenje, uporaba alkohola" in podobno. "To, da hodijo mlade pupe sredi zime gole… Ko bodo pa čez deset let razmišljale, da bi imele otroke, bodo imele pa tako zapacane jajčnike, da ga ne bo ginekologa, ki bi jih rešil." Mladi se tega ne zavedajo, torej jih je treba opozoriti.
Da bi se pozanimali o modnih zapovedih, ki utegnejo škoditi narodovemu prirastku, smo poklicali ginekologa, primarija dr. Vasilija Cerarja. Zatrdi, da umetni materiali in sintetično perilo ne vplivajo na rodnost. "Sintetično perilo lahko povzroči le neprijetno alergično reakcijo na zunanjem spolovilu, medtem ko vnetja povzročajo izključno infekti, ki se običajno prenašajo s spolnimi odnosi." Prav tako po njegovem na težave z rodili in posledično manjšo rodnost ne vplivajo ozke hlače in gol popek. "Ozke hlače bi bile nevarne le, če bi bile tako ozke, da bi močno ovirale krvni obtok, toda v takem primeru bi dekleta tudi težko hodila. Gola koža v predelu pasu prav tako ne povzroča vnetij rodil in neplodnosti, saj je za to, prvič, potreben infekt, drugič pa so rodila dobro skrita in varovana," pojasni Cerar. Res je, doda, da oploditvena možnost moških pada, vendar si strokovnjaki ne znajo pojasniti, zakaj. Nekaj časa, se spomni, so govorili o preozkih spodnjih hlačah, ki da ovirajo nastajanje spermijev, vendar so govorice, pravi Cerar, v zadnjem času potihnile.
Strategijo za dvig rodnosti potrebujemo, pravi dr. Nada Stropnik z Inštituta za ekonomske raziskave in članica strokovne komisije, ki jo je pripravljala. Slovenke namreč rodimo povprečno 1,26 otroka in imamo eno najnižjih rodnosti v Evropi. Če bi želeli, da bi se narod obnavljal, bi moralo biti to povprečje precej višje, in sicer 2,1 otroka na žensko. Zanimivo, da si ženske povsod po Evropi, tudi pri nas, želijo več otrok, kot jih potem imajo. Zato je treba nekaj narediti in prav je, da se je država končno zganila. Pri tem pa je, opozarja Stropnikova, velika škoda, da je besedilo (v katerem ne manjka napačnih interpretacij in neustreznih besed, kot so bolezen družbe, črne številke…) tako močno ideološko obarvano, da bo, se boji, zasenčilo nekatere ukrepe, ki so resnično dobri.
Pri nas je otrok motnja
Med njimi najdemo dobrodošle finančne spodbude za ženske, ki bi imele otroka do 24. oziroma do 26. leta. Ministrstvo predlaga tudi nižja plačila za vrtce, ki finančno močno obremenjujejo predvsem srednji sloj, in prilagoditev njihovega delovnega časa. Tanji Rener se zdijo, denimo, dobri ukrepi, kot so znižanje stroškov učbenikov in šolskih potrebščin, enotna subvencija šolske prehrane in znižanje stroškov prevoza v šolo. Tu je tudi predlog za polovično subvencioniranje šole v naravi. Sledijo stanovanjske spodbude - recimo uvedba prvega družinskega stanovanja za določen čas, ko ni možnosti za lastno rešitev. Med bolj spodbudne ukrepe lahko štejemo tudi odpravljanje stereotipov o delitvi dela v gospodinjstvu in spodbujanje podjetij, da bi bila staršem bolj naklonjena. Nekoliko bolj nenavaden pa je ukrep zamenjave velikih stanovanj, ki jih imajo starejši, za mala, v katerih živijo družine - v tem duhu naj bi uvedli tudi davek na nepremičnine. Ali ukrep nižanja izobrazbe negovalk v vrtcih, ki da so preveč izobražene in s tem dražijo programe…
Doslej noben državni ukrep ni dvignil rodnosti in vprašanje je, ali jo bo omenjena strategija, ki sodeč po naboru nalog in ukrepov močno presega okvire mandata ene vlade. Nekateri menijo, da je njen problem tudi v tem, da namesto drugega stimulira predvsem tretjega otroka (zanj denimo predvideva, da zdrsne v vrtcu v najnižji plačilni razred). Namreč, Slovenke nimamo drugih otrok, kaj šele tretjih. Majda Erzar odgovarja, da bi bilo takšno stimuliranje drugega otroka s stališča državnega proračuna za zdaj popolnoma nemogoče.
Kaj manjka mladim, se že dvajset let sprašujejo raziskovalci in prihajajo do na prvi pogled paradoksalnih ugotovitev. Raziskave kažejo, da je prvi razlog nizke rodnosti odsotnost rednih zaposlitev oziroma nezadostni dohodki, drugi je pomanjkanje stanovanj in tretji stroški z otroki. Toda ko dobijo službo in stanovanje, mladi še vedno nimajo otrok… V zadnjem času raziskovalci opažajo, da sta tudi pri nas za odločitev, ali bo imela ženska drugega otroka, bistvena dva pogoja: partner, ki ji pomaga v gospodinjstvu in pri skrbi za otroke, ter ozračje v službi, naklonjeno otrokom (brez vihanja nosov, ko je treba na bolniško, omogočanje fleksibilnega delovnega časa, delo doma, kar mami in očetu omogoči lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja). In obojega pri nas močno manjka.
Na Švedskem, denimo, kjer za gospodinjstvo in otroke skrbi mnogo več moških kot pri nas, prav tako jih mnogo več neguje bolne otroke, problem že nekaj let med drugim rešujejo z "obveznim" očetovskim dopustom, ki ga lahko oče koristi takoj, ko se zaključi porodniški dopust matere. Na Švedskem, dodaja Nada Stropnik, otroka nihče ne jemlje kot motnjo, temveč kot nekoga, ki je dobrodošel. "Pri nas pa je otrok motnja."
