A donatorji in sponzorji v negotovih časih o podpori nepridobitnim organizacijam vsaj dvakrat premislijo. Odgovore na vprašanja, kako preživeti in delati v korist ljudem, že desetletje išče Livija Rojc Štremfelj. Opravlja enega redkih poklicev pri nas. Je fundraiserka ali zbirateljica sredstev, v strokovnih krogih bi ji rekli menedžerka pridobivanja sredstev. Zanje pogosto rečejo, da so altruisti, a sama zase pravi, da je v resnici sebična. Hoče biti srečna. Svojo srečo pa lahko najde le tako, da pomaga in deli. Za svoj rojstni dan je prijatelje prosila, naj jo osrečijo tako, da donirajo za Rdeče noske, Europo Donno ali njen festival ALA, ki ga vsako poletje pelje v domačem Cerknem. Zbrala je 300 evrov. Ne vem, ali bi jih sicer dobila, se iskreno in široko zasmeje. Kot zbirateljica sredstev pomaga društvu Rdeči noski, konec oktobra pa v Cerknem pripravlja prvo srečanje zbirateljev sredstev.

Kaj je fundraising oziroma zbiranje sredstev in kdo je zbiratelj sredstev?

Fundraiser je eden ključnih članov ekipe nepridobitne organizacije. Skrbi za sredstva, da lahko ta izpelje svoj program. Po drugi strani je fundraiser tudi predstavnik vesti organizacije, saj nenehno nadzira, kje so sredstva, ki jih je pridobil. Zagotoviti mora, da je vsak cent na pravem mestu. Vsakemu donatorju mora znati v hipu povedati, kam je šel njegov denar in ali so sredstva prišla v prave roke, saj je dejansko posrednik med donatorjem in uporabnikom. Zavedati se mora, da to ni njegov denar. Je tudi človek, ki naj bi imel vpogled v celotno delovanje organizacije. Ni nujno, da jo vodi, mora pa biti vključen v vse procese delovanja. Sama sem denimo zelo rada del projekta, del programa. Sicer se zna zgoditi, da se izgubiš v birokraciji, v popisovanju in pisanju poročil, kar je sicer tudi del našega dela, a najboljši vpogled v sam projekt dobiš na terenu, kjer se izvaja.

Kdo pa je pravi fundraiser?

To je srčen človek, hvaležen za vse. Človek, ki se zaveda, da bo s svojim delom vplival na višjo kakovost življenja vseh nas. Pri tem pa velja pravilo, da je on tisti, ki prvi prispeva. Najprej svoj čas, ideje, trud in energijo. Nato posredno ali neposredno vplete vso svojo družino, prijatelje, svoje socialno omrežje. Ker to marsikomu ni ravno jasno, se pojavlja trend društev, katerih prvi korak po ustanovitvi je prošnja občini za denar, pozabijo pa recimo pobrati članarino. Mnogi od njih pričakujejo tudi, da bodo podjetja na vrat na nos kar podprla njihove zamisli, sami pa naj ne bi prispevali nič, saj so vendar tukaj zato sponzorji. Tako razmišljanje je napačno.

Je obstoj vseh teh organizacij zaradi krize na nitki?

Po zadnjih podatkih Ajpesa je vsota donacij fizičnih in pravnih oseb z leta 2010 na 2011 padla za tri odstotke. Ampak še vedno govorimo o 48 milijonih evrov. In če vemo, da teh 48 milijonov predstavlja 12 odstotkov vseh sredstev, ki jih te organizacije pridobijo, še vedno lahko govorimo o mnogoterih možnostih razvoja tega sektorja. V tujini mu pravijo tretji sektor in mnogi smo prepričani, da bo ta sektor, ki hoče delati v korist ljudem, nekoč zavladal.

Kaj pritegne donatorja, da daruje, ne da bi pričakoval kaj v zameno?

Jaz doniram in sem tedaj zelo srečna. Verjamem, da se tako počutijo tudi drugi. Zaupam svoj denar organizaciji, ki ga bo pretopila v projekt, ki bo v korist ljudem, ker jim morda sama ne bi mogla pomagati, mogoče zaradi oddaljenosti ali ker nimam te moči. Danes se organizacije zelo obračajo navzven, k ljudem. Je pa problem mnogih šibko poslanstvo. Poslanstvo je tisto, ki pritegne donatorje.

Kako pa je s sponzorji? Pravite, da gredo večkrat s svojimi pričakovanji v skrajnosti.

Pri sponzorstvu gre za tržni odnos daj-dam. To je oglaševanje. Zaplete se, če je storitev, ki jo sponzor zahteva za svoj prispevek, prevelika in že ovira osnovno poslanstvo organizacije. Tukaj mora fundraiser dati jasno vedeti, da želijo s temi sredstvi okrepiti svojo dejavnost oziroma jo nadaljevati. Ključno je poslanstvo in ne servisiranje sponzorjev. Po mojih izkušnjah sponzorji to povsem razumejo in spoštujejo, kar pomeni, da organizacijo iskreno podpirajo.

Kako lahko ljudje vedo, da denar pride v prave roke, da so poročila organizacij verodostojna?

Organizacija mora poskrbeti za tako imenovani donorcare - da skrbi za donatorje, da so obveščeni o njenem delu, jih tako ali drugače vključuje v svoje delo. Pri komisijah za razdeljevanje javnih sredstev pa bi predlagala, da se člani komisij kar incognito pojavljajo na dogodkih in vidijo skozi svoje oči, kako so zadeve izvedene, in poročajo naprej. Morda na tak način pridejo do drugih zaključkov. Načeloma se ne javljam preveč rada na razpise, ker me je izučilo, da z resnico stežka pridem skozi. Vse je treba napihniti, da izstopaš v številkah, ne glede na kvaliteto ideje, na kar pa ne pristanem.

Med 26. in 27. oktobrom v Cerknem pripravljate prvo srečanje zbirateljev sredstev. Kakšen je vaš namen?

Tri odstotke manj donacij iz zasebnih virov je zame kazalec, da ni dovolj znanja v ohranjanju donatorjev. Opravljam redek poklic, velikokrat se počutim sama in moja dolgoletna želja je združiti vse nas, si pomagati in se učiti drug od drugega. Letos sem bila sprejeta v Evropsko združenje fundraiserjev (EFA) in decembra moram v Bruslju že predstaviti rezultate, ali mi je uspelo premakniti stvari naprej. Bojim se, da se pri nas nepridobitni sektor, kamor vključujem tudi javne ustanove, galerije, muzeje, šolstvo, posebej visoko šolstvo, premalo zaveda, da je mogoče z znanjem drugače delati, se izogniti marsikateremu strošku, pridobiti dodatne vire. Poleg tega se v Sloveniji pod sredstva prevečkrat razume samo denar. Najpomembnejše sredstvo so ljudje, predvsem ljudje z znanji. Sama denimo velikokrat uporabim tehniko izposoje strokovnjaka, kar mi zelo veliko pomeni. In to je ovrednotljivo.

Kaj pričakujete od srečanja?

Upam, da bo srečanje korak naprej v razvoju nepridobitnih organizacij pri nas. Predavalo bo pet strokovnjakov z desetletnimi izkušnjami na mednarodnem in domačem parketu. Želim si, da bi naredili klik v glavah ljudi. Glede na prijavljene organizacije ugotavljam, da je to pri podružnicah mednarodnih organizacij v Sloveniji že popolnoma jasno, bo pa treba bržkone zbuditi še kakšno slovensko organizacijo. Mogoče je to tudi začetek ustanovitve združenja zbirateljev sredstev Slovenije. Glavni cilj tega pa bo etika v fundraisingu. Koga se zaprosi, kako, kdaj …

Koga, kako, kdaj?

Vsaka organizacija je drugačna, tako kot vsi mi. In tega se je treba zavedati. Razmisliti je treba, komu je blizu naše poslanstvo, kdo je že mogoče imel izkušnjo z nami. Jasno pa mora biti, da smo prvi donator mi sami, nato lahko iščemo naprej. Najprej je potreben oseben stik. Če delamo za ljudi, moramo biti ljudje.

Kaj pa je uspeh v nepridobitnem sektorju?

Uspeh se tukaj meri povsem drugače. Če parafraziram z zgodbo o pol praznem ali pol polnem kozarcu: mi ga polnimo in nikoli ne gledamo, koliko imamo še do konca. Trudimo se, da bi bil čim bolj poln. Uspeh je to, v kolikšni meri nam je uspelo izpolniti svoje poslanstvo. Če pomagam starejšim na vasi, lahko denimo uspeh gledam skozi to, kolikim sem uspela pomagati, koliko jih je sprejelo mojo pomoč, koliko sem jih prepričala, da se lahko vedno obrnejo name. Pri delu z ljudmi meni vse povedo oči človeka, ki je deležen mojega dela. Res ne gre dajati vsega v številke. Razpisi nas silijo v številke, merila in kazalnike. Poročila so vedno potrebna, ampak tistega, kar se je res zgodilo, ne boš nikoli mogel zapisati s številkami. Do tega pa prideš samo s pogovori z uporabniki, koristniki našega dela. Sčasoma smo žal izgubili tudi vse predstave, ker te številke stalno rastejo. Se zavedamo, da če smo poskrbeli za 13.000 ljudi, to pomeni, da bi z njimi lahko napolnili stadion Stožice? Tako, na primer, lahko začutimo učinke našega dela, ki nas motivirajo za naše dobro delo še naprej.