ZDA s koalicijskimi partnerji, med katerimi je tudi Slovenija, in afganistanskim Severnim zavezništvom poskušajo obdržati nadzor nad državo in nadaljevati boj proti terorizmu. Drugo stran predstavlja uporniško gibanje talibanov, ki izvirajo iz paštunske etnične skupine in želijo ponovno prevzeti oblast, ki so jo izgubili ob prihodu koalicije. Razmere v državi od leta 2008 z vsakoletnim obiskom raziskuje tudi dr. Vasja Badalič.

Kako poteka obnova države? Gre za ogromne vsote denarja. Vprašanje pa je, kam se na koncu steka.

V preteklih enajstih letih so bile ZDA največji finančni donator v Afganistanu, a ta denar večinoma ni prišel do lokalne populacije, ampak se je vrnil v ZDA. Od 443 milijard dolarjev, ki so jih ZDA v letih 2001-2011 namenile za Afganistan, so okoli 378 milijard dolarjev porabile za svojo vojsko v Afganistanu in za orožje za svojo vojsko, ki ga izdelujejo ameriške orožarske korporacije. Od preostalih 65 milijard dolarjev so okoli 40 milijard namenile za izgradnjo afganistanskega represivnega aparata. To je bil eden glavnih projektov ZDA.

Le 25 milijard dolarjev je bilo namenjenih za humanitarne in razvojne projekte. Zaradi tega so Afganistanci spoznali, da je zelo malo denarja na koncu našlo pot do njih. Večina tujega denarja je bila namenjena za uničenje Afganistana, ne pa za njegovo izgradnjo.

Kakšen pa je odnos do vzpostavljenega sistema, do demokracije, ki je bila med glavnimi cilji obnove po zrušitvi talibanov?

Okupacijske sile so v Afganistan vstopile s propagandnim sporočilom, da bodo zgradile demokratično državo, ampak po skoraj enajstih letih okupacije se je izkazalo, da je projekt izgradnje afganistanske "demokracije" popolnoma propadel. Razlogov za to je več.

Eden je vsekakor ta, da je vzpostavljena "demokracija" irelevantna, ker ljudje lahko izvolijo svoje predstavnike, ki pa nimajo moči, da bi odločali o najpomembnejših rečeh, na primer o proračunu in vojaških zadevah, saj o tem odločajo okupacijske sile, predvsem ZDA. Drugi razlog so goljufije, ki so se pokazale na predsedniških volitvah leta 2009 in parlamentarnih volitvah leta 2010.

Predsednik Karzaj je leta 2009 poskusil z masovnimi goljufijami zmagati že v prvem krogu volitev. Volilna komisija je takrat razveljavila približno milijon glasov. To je pomenilo, da je potreben drugi krog, vendar je protikandidat Abdula Abdula odstopil od kandidature z obrazložitvijo, da ne vidi možnosti za pravično izvedbo volitev.

Podobna zgodba se je ponovila leto kasneje na parlamentarnih volitvah, ko so Karzaju naklonjeni kandidati prav tako poskusili z goljufijami priti do sedežev v afganistanski narodni skupščini. Komisija je takrat razveljavila okoli 1,3 milijona glasov. Ljudje so tako spoznali, da so volitve le farsa.

Po drugi strani se z glasovanjem izpostavljajo napadom.

Seveda. Nasilje se je promoviralo kot ključni razlog, ki preprečuje izgradnjo "demokratičnega" sistema. Res je, da je nasilje vplivalo na udeležbo na volitvah, ampak hkrati je pomembno opozoriti tudi na druge razloge. Če ljudje, ki so pod okupacijo, vidijo, da sistem temelji na prevarah ali pa da sploh ne omogoča izvolitve nekoga, ki bo dejansko vodil državo, potem ne morejo verjeti v "demokratični" proces.

Politični eliti se očita tudi velika gospodarska korupcija.

Pokazalo se je, da je kolaborantska elita s svojimi družinskimi člani v preteklih letih zasedla ključne položaje v gospodarstvu in se začela okoriščati. Najbolj znan primer je Kabulska banka, saj se je konec leta 2010 izkazalo, da je pridelala približno 900 milijonov dolarjev veliko luknjo na podlagi slabih posojil. Izdajali so jih delničarjem, med katerimi sta bila Hasin Fahim, brat podpredsednika Mohameda Fahima, in Mahmud Karzaj, brat predsednika Karzaja. Denar, ki so ga dobili, so porabili za gradnjo vil v Dubaju. V primeru Kabulske banke je potem morala država reševati nastalo luknjo.

Podobno je tudi pri privatnih varnostnih podjetjih, ki sklepajo pogodbe z ZDA za varovanje okupacijskih konvojev. Lastnika enega podjetja sta Ahmad in Rašid Popal, predsednikova bratranca, lastnik drugega pa je Hamid Vardak, sin nekdanjega obrambnega ministra. To plenjenje seveda omogočajo tuje sile, ki prek sklenjenih pogodb denar svojih davkoplačevalcev namenjajo kolaborantski eliti.

Kako se financirajo uporniki?

Po vsej verjetnosti je glavni finančni vir pri talibanih trgovina z drogo, se pravi opij. Nekaj denarja pridobijo tudi s prispevki in donacijami na območjih, ki jih nadzirajo. Poleg tega naj bi jih v verskem boju proti ZDA finančno podpirali tudi nekateri posamezniki iz zalivskih držav.

Kako uspešen pa je boj proti proizvodnji mamil?

Programi za izkoreninjenje makovih polj obstajajo, a dosežki so zelo skromni. Ko sem letos govoril s predstavnikom oddelka za boj proti drogam v provinci Helmand, sicer največji proizvajalki opija, mi je povedal, da so v tem letu od 60.000 hektarjev uničili le 4000 hektarjev makovih polj v provinci. Podobni rezultati so tudi v drugih provincah. Izkoreninjanju makovih polj se upirajo kmetje, ki jim opij pomeni vir preživetja, poleg njih pa tudi talibani in ne nazadnje člani kolaborantske elite, ki so v nekaterih provincah tudi udeleženi pri proizvodnji.

Se ve, kako talibani rekrutirajo samomorilce, s katerimi želijo zamajati obstoječe strukture centralne oblasti?

Ve se, da so v Pakistanu urili samomorilske napadalce. Žalostno je, ker največkrat izurijo mladoletne osebe, ki jih je najlaže prepričati. Včasih se zgodi, da uporniška skupina, ki izuri samomorilskega napadalca, tudi proda svoj "produkt" drugi skupini. Govori se o cenah med 7000 in 14.000 dolarji.

To ima verjetno tudi vpliv na medsosedske odnose s Pakistanom, ki so bili zgodovinsko zelo mešani.

V tem trenutku so odnosi izjemno zaostreni. Predstavniki ZDA in Afganistana obtožujejo Pakistan, da poganja uporniško gibanje. Pravijo, da se talibani skrivajo v Pakistanu, od koder se hodijo borit v Afganistan. Ker pa so ZDA v zadnjih letih izvedle ogromno zračnih napadov na pakistanskem ozemlju, ob tem pa pobile številne civiliste in nekaj pakistanskih vojakov, je tudi Pakistan jezen na ZDA.

Po drugi strani je na ravni ljudi, ki živijo ob meji, situacija drugačna. Na obeh straneh meje med Afganistanom in Pakistanom živijo Paštuni, ki so povezani prek sorodstvenih povezav, porok in plemenskih povezav. Paštunom, ki živijo v Pakistanu, se zdi normalno oditi v boj v Afganistan, kjer prav tako živijo Paštuni. Meja, ki jih ločuje, jim nič ne pomeni, saj so jo zarisali britanski kolonialisti.

Ima uvažanje samomorilcev negativne posledice na odnos mestnih prebivalcev do razseljencev, ki bežijo s prizadetih območij?

Trenutno je zaradi vojne razseljenih približno pol milijona ljudi. Ko ti ljudje pridejo v mesta na severu, so diskriminirani, ker prihajajo iz južnih provinc, ki jih nadzorujejo talibani. Oblasti vidijo razseljence kot morebitne simpatizerje talibanov ali celo talibane. Zaradi tega imajo razseljenci, na primer, težave pri vključevanju v afganistansko policijo ali vojsko, kar bi jim lahko zagotovilo minimalen vir za preživetje.

Večinoma se razseljenci naselijo na obrobjih večjih mest. Življenjske razmere so zelo slabe. Potem ko so v vojni izgubili družinske člane in zapustili polja, ki so jim zagotavljala preživetje, so zdaj prisiljeni životariti v urbanih okoljih, kjer se preživljajo kot dnevni delavci, ki zaslužijo manj kot 5 evrov na dan. To so eni največjih poražencev vojne.

Kako je z begunci, ki se vračajo v državo?

V preteklih letih se je iz Pakistana in Irana vrnilo okoli pet milijonov beguncev, veliko jih je bilo prisiljenih v vrnitev. Dvomim, da so zdaj na boljšem, kajti z mirnih območij so se morali vrniti na vojno območje. Begunci, ki so živeli v Pakistanu, so bili tudi še iz časa sovjetske okupacije. Torej so v Pakistanu živeli celo do trideset let. Tam so si ustvarili življenje, rodili so se jim otroci, potem pa so se bili prisiljeni vrniti na vojno območje, ker so jih pakistanske oblasti odgnale.

Če potegnemo črto, kaj je bilo od zrušitve talibanov doseženo v državi?

Če izhajamo iz ameriških ciljev, potem lahko rečem, da ni nikakršnih dosežkov. Ameriški strategi so si postavili predvsem dva cilja. En cilj je bil premagati tako imenovani terorizem. A čeprav je ameriška vojska občasno ubila kakšnega talibanskega poveljnika ali člana Al Kaide, to dolgoročno ne pomeni nič. Sovraštvo do ZDA je postalo tako močno, da upornikom ni problem nadomestiti ubitih članov. Torej, ZDA niso dosegle zmage, ampak popoln polom.

Drugi deklarirani cilj je bil izgradnja moderne, demokratične države, kjer bo veljala vladavina prava. Tudi tu so ZDA doživele polom. Kot sem že rekel, Afganistan je postal skorumpirana država, kjer vlada kolaborantska klika. Nastala je mafijska država.

Kaj to pomeni za slovensko vpletenost v zgodbo?

Žal nič dobrega. Celotna politična elita, tako leva kot desna, se je odločila slepo slediti ameriškim ukazom. Menim, da smo povsem brez potrebe vstopili v vojno. Žal sodelujemo pri okupaciji države, ki nas nikoli ni ogrožala. Čeprav smo majhna sila, s peščico vojakov, smo zaradi vpletenosti soodgovorni za to, kar je tam povzročila okupacijska koalicija.