"V zadnjih dneh sem tudi sam že prejel kar nekaj elektronskih sporočil in iz pogovorov z ljudmi ugotovil, da gre za cel kup dejanj, ki jih je treba raziskati. Že to, kar zdaj vem, pa kaže na to, da gre za zelo velike nepravilnosti," je dejal Pličanič. Obenem je na predsednika višjega sodišča v Ljubljani naslovil predloge za izvedbo službenega nadzora nad delom več sodnikov. Neuradno tudi nad Jelko Rozman, ki je vodila stečaj Hranilno-kreditne službe (HKS) Sicura, v katerem so ji upniki na višjem sodišču izpodbili več kot deset sklepov, in Dido Volk. Slednja je kot sodnica v najmanj dveh stečajih (Citrus in Inženiring-KBT) z "napačno uporabo materialnega prava" odmerila visoki nagradi tudi upraviteljema, s katerima zasebno prijateljuje: Igorju Bončini in Mojci Breznik.
Pomanjkljivo poročanje - "kalna voda" za naveze
Minister je od vseh predsednikov okrožnih sodišč zahteval še predložitev podatkov o stečajnih sodnikih in upraviteljih za obdobje zadnjih desetih let. Prav tako je napovedal novo spremembo insolvenčne zakonodaje. "Ta je že pripravljena, v luči razkritij pa bomo na ministrstvu še premislili, kaj lahko še storimo," je poudaril, pri čemer na ministrstvu "o konkretnih rešitvah in predvidenih spremembah niso želeli govoriti".
A jasno je, da je - kljub večjemu številu popravkov v zadnjih štirih letih - pomanjkljiva zakonodaja eden od dveh vzrokov za anomalije pri slovenskih stečajih. Na ministrstvu tako včeraj niso želeli odgovoriti na vprašanje, ali bodo z novo različico zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) upravitelje zavezali k podrobnejši specifikaciji stroškov v poročilih o stečajih. Prav ti so namreč eden od najpogostejših načinov postranskih zaslužkov upravitelja ali njegovih prijateljev, kar v zadnjih letih dokazuje več primerov z Elanom na čelu. Pri tem je upravitelj informacije o prejemnikih izdatkov za storitve v stečajih brez aktivnih upnikov dolžan razkriti le sodniku.
Kako si je Bončina podvojil prejemke v stečaju
Najnovejši primer tovrstne dvojne vloge upravitelja lahko najdemo v dokumentih, povezanih z Bončino. Slednji je do aprila 2010 vodil stečaj družbe SCT International, v katerem je unovčil za dobrih 200.000 evrov stečajne mase. Ob tem je pridelal za skoraj 70.000 stroškov. Poleg 9102 evrov nagrade, ki jo je prejel za svoje delo, je Bončina prek svojega podjetja Bonig z družbo, katere stečaj je vodil, sklenil še eno pogodbo - o najemu poslovnih prostorov in uporabi pisarniške opreme, telekomunikacij in poštnega materiala. V končnem poročilu o stečaju SCT International je tako mogoče najti podatek, da je družba za najemnine in administrativne stroške plačala 11.600 evrov.
Zakaj je okrožna sodnica Jana Khalil Šnuderl dopustila Bončini sklenitev pogodbe, s katero si je prejemke v stečaju podvojil, ni jasno. A to v luči dokumentov, ki razkrivajo neformalno komunikacijo med Bončino in stečajno pisarno ljubljanskega sodišča (ta mu je v omenjenem stečaju dopustila celo naknadno spreminjanje sklepa), niti ni presenetljivo. Prej ali slej bo zato moralo ministrstvo razmisliti tudi o širši javni dostopnosti stečajnih spisov. "Kalna voda" je namreč idealno okolje za sobivanje raznih navez med upravitelj, kupci premoženja, izvajalci storitev ali posameznimi privilegiranimi upniki.
Ko sodnica in upraviteljica skupaj vodita izobraževanja
Drugi vzrok za napake v domačem insolvenčnem sistemu je etično-moralne narave. Četudi kodeks sodniške etike od sodnikov eksplicitno zahteva izogibanje "okoliščinam, ki bi lahko vzbujale videz (...) neustreznega vpliva na njihovo odločitev", je zdaj dokončno jasno, da so vsaj nekateri sodniki na tem izpitu padli. Posledice "malih srečnih družin", ki vodijo stečaje, prej ali slej čutijo upniki.
Vzorčen primer je stečaj Citrusa. Tega že od februarja 2005 vodi Mojca Breznik, nad njim pa kot stečajna sodnica bdi njena prijateljica Dida Volk. A slednje z Breznikovo ne povezujejo le zasebna druženja, ampak tudi poslovno sodelovanje. Po dostopnih podatkih namreč Volkova in Breznikova že najmanj desetletje skupaj vodita izobraževalne delavnice, predavanja in seminarje o nepremičninski in insolvenčni zakonodaji. Skupaj sta podpisani tudi pod več avtorskih del in gradiv.
Težava za Volkovo in Breznikovo je, da so stečaj Citrusa zaznamovali tudi sumi "uhajanja" zajetnega dela premoženja iz stečajne mase, pri čemer navadni upniki družbe iz nje niso dobili niti evra. Že maja 2006, torej dobro leto dni po začetku stečaja Citrusa, je namreč njegova pravna oseba prešla v roke novega lastnika (Halila Bajramovića), ki je zanjo plačal slabih 50.000 evrov. S tem je hkrati postal lastnik pomembnega dela njegovega, po zatrjevanju nekaterih upnikov skoraj 20-milijonskega premoženja v Bosni in Hercegovini, med katerim so tudi tamkajšnja podjetja Agrokrajina, Rad Cazin, Novitet in BIM. Mimogrede, v stečajni masi Citrusa je Breznikovi v sedmih letih uspelo unovčiti za 3,1 milijona evrov premoženja.
