Štiri druge priče so namreč zagotovile, da je bil najbolj prepoznaven član pestre koalicije Putinovih nasprotnikov, poimenovane "Drugačna Rusija", in vodja združene državljanske fronte zgolj opazovalec dogajanja ob sojenju pusicam pred istim sodiščem. Policija je tako, zdaj že po mnenju sodišča, nasilno prekinila njegovo mirno kramljanje z mimoidočimi in novinarji, še vedno pa visi nad Kasparovom prijava enega izmed policistov, da ga je ob aretaciji ugriznil v prst in s tem zagrešil kaznivo dejanje napada na uradno osebo. Nekdanji svetovni šahovski prvak, zdaj pa srdit nasprotnik Putina naj bi vrnil udarec z obtožbo o protipravnem pridržanju in policistovem lažnem (klevetniškem) pričevanju o ugrizu.

Stara zamera

Za Kasparova, medije in politične analitike je bila njegova oprostitev presenetljiva, še posebno zato, ker je ruska duma pod Putinovo taktirko nedavno tega sprejela izjemno oster zakon proti nedovoljenim protestom s kaznimi za demonstrante tja do 300.000 rubljev (okoli 6000 evrov), za organizatorje pa celo milijon rubljev. Nejasno ostaja, ali je dobilo sodišče kakšen namig s samega vrha, naj na Kasparovu ne vadi nove zakonodaje, ali pa je po škandaloznem sojenju trojici pankeric vsaj skušalo poskrbeti za malce lastnega ugleda, ko že prislovično velja samo za izvrševalca tožilčeve volje. Slednjo je vestno izpolnilo že leta 2007, ko se je Kasparov kot nesojeni predsedniški kandidat dvakrat znašel v priporu in jo takrat odnesel še z relativno milimi denarnimi kaznimi zaradi pomoči pri organiziranju disidentskega shoda v Sankt Peterburgu in demonstracij v Moskvi s poskusom pohoda na volilno komisijo, ki je kandidate Drugačne Rusije črtala z volilnih seznamov na parlamentarnih volitvah.

Velemojstrov odpor do Vladimirja Putina se je dokončno izoblikoval tri leta prej, ob zasedbi šole v Beslanu, ki se je končala s strahovitim pokolom 334 talcev, od tega 186 otrok ob katastrofalno izpeljani akciji ruskih varnostnih sil. Kremelj je teroristični napad v Severni Osetiji izkoristil za učvrstitev avtoritarnega predsedniškega režima, Kasparov pa je leta 2009 svoje politično udejstvovanje v intervjuju za BBC razložil: "Vsak dan Putinove vladavine spreminja mojo deželo na slabše. V določenem trenutku sem se moral zavestno odločiti, ali naj jo zapustim ali naj se borim zanjo. Opazovati svojo državo, kako pod napačnim režimom tone v bedo in korupcijo, je preseglo vse meje moje tolerance. Kar nekaj dogodkov je vplivalo na mojo odločitev, odločilen pa je bil Beslan."

Najmlajši svetovni prvak

Devetinštiridesetletni Gari Kimovič Kasparov, rojen v Bakuju v nekdanji sovjetski republiki Azerbajdžan armenski materi in ruskemu Judu kot Garik Kimovič Weinstein, je bil v mladosti pozlačen komsomolec, ki se je leta 1987 povzdignil do članstva centralnega komiteja tega komunističnega podmladka. Po očetovi smrti je prevzel materin priimek Gasparjan, s prvimi odmevnimi mladinskimi šahovskimi uspehi pa bolj rusko zveneče Kasparov. Leta 1985 je pri rosnih 22 letih postal najmlajši svetovni šahovski prvak, potem ko je v ponovljenem dvoboju premagal dvanajst let starejšega Anatolija Karpova.

Mladega svetovnega prvaka ni zanimala samo šahovska igra, ampak tudi igre okoli šaha. S Campomanesom sta ostala v napetih odnosih že od prekinjenega dvoboja leta 1964, oblikovanje združenja šahovskih velemojstrov kot predstavništva profesionalnih šahistov, ki mu je Kasparov stopil na čelo, pa je napeto sožitje za mnoge najbolj genialnega šahista vseh časov in FIDE trajalo do popolnega razkola leta 1993. Takrat je postavil na noge rivalsko profesionalno šahovsko združenje in v njegovem okviru s klasičnimi dvoboji za svetovnega prvaka njegov naslov obdržal še nadaljnjih sedem let. Istega leta se je končalo tudi njegovo šahovsko rivalstvo z edinim resnim tekmecem Karpovom, ki je šahovskemu prestolu do leta 1999 vladal v okviru FIDE in bil kot izreden igralec še drugič žrtev iger okoli šaha, potem ko je leta 1975 spor Bobbyja Fischerja s FIDE izničil napovedovani dvoboj stoletja in ga naredil za papirnatega svetovnega prvaka.

Kasparov je kot "svoj" svetovni prvak doživel odmeven poraz z računalnikom Deep Blue leta 1997, tri leta kasneje pa naslov izgubil v dvoboju z Vladimirjem Kramnikom, ki ga je sam poslal med šahovske zvezde kot 16-letnega rezervnega igralca na šahovski olimpijadi v Manili 1992 brez naziva velemojstra. Politika in obsežno pisanje šahovske literature so Garija odvrnile od profesionalnega šaha in je leta 2005 objavil upokojitev, čeprav še vedno sede za črno-belo ploščo. Odmevno je to storil septembra 2009, natančno četrt stoletja po prvem prekinjenem dvoboju za svetovnega prvaka z Anatolijem Karpovom, ki ga je v španski Valencii v dvanajstih napol hitropoteznih oziroma hitropoteznih partijah gladko premagal z 9:3. V intervjuju za indijski Daily&News Analysis je pred dvobojem Vishyja Ananda in Kramnika za znova združen naslov svetovnega šahovskega prvaka leta 2007 obžaloval svojo odločitev za razdor s FIDE. "Bila je moja največja napaka. Bil sem prepričan, da lahko oblikujemo novo profesionalno organizacijo, a nisem dobil prave podpore igralcev. Na kratek rok smo zabeležili napredek pri komercialnem sponzorstvu šaha, dolgoročno pa škodili igri."

Tedaj je Kasparov tudi resignirano ugotavljal, da je obnovljena enotnost svetovnega šahovskega organiziranja izrazito površinska, kjer so interesi funkcionarjev FIDE daleč predpostavljeni interesom igralcev šaha, a slednji niso pripravljeni na žrtvovanje v boju za svoje pravice v sami organizaciji. Šahovski uporni velemojster pravzaprav ni skoraj v nič drugačnem položaju znotraj misije, ki se ji posveča po šahovski upokojitvi. "Gradnja demokracije, kakršno si Rusi zaslužijo, je izziv, ki me bo spremljal do konca življenja," zdaj zatrjuje Kasparov. Pri samih Rusih ima za zdaj manj podpore, kot jo je imel med šahisti pri spreminjanju okostenele FIDE, zgodilo se mu je celo, da ga je neki Putinov privrženec po glavi treščil s šahovsko ploščo in mu zabrusil, naj se vrne k njej, ker ga je kot šahista izjemno cenil. "To je bilo kmalu po moji šahovski upokojitvi. Menili so, da me lahko z malo prisile vrnejo spet k šahu. A imam trdo glavo - in srečo, da Rusi igrajo šah in ne kriketa," se je kasneje udi pošalil na račun incidenta, ki mu ni pripisal večje teže, čeprav se je hkrati že tedaj zavedal, da bodo pritiski, naj izgine iz politike, postajali vse večji.

Drugačen politik kot šahist

Kot šahist z najvišjim ratingom v zgodovini šaha (2851) zna tudi po upokojitvi dobro ocenjevati položaj na politični šahovnici. "Čeprav sem bil še zelo mlad, sem bil politično kar izkušen že konec osemdesetih let. Nisem imel nobenih iluzij glede prihodnosti Sovjetske zveze in njenega režima. Opazoval sem ju od znotraj, saj je bil šah v SZ izrazito spolitizirna igra," je Kasparov razpredal v enem od številnih intervjujev ter dodal, da je videl tako omejitve Gorbačovove perestrojke kot Jelcinovo uničujoče vladanje, ki je pognojilo polje za Putinovo avtoritarno vladavino. "Putinov režim je prekletstvo in moja država bo zaradi tega plačala visoko ceno," trdi, ko hkrati zagotavlja, da gibanje Drugačna Rusija ne poskuša zmagati na volitvah, ampak si resnične volitve priboriti. Zato pa mora najprej oditi Putin, čeprav kampanja "Putin dolžan uiti", začeta že marca 2010, ni dala otipljivega rezultata. Kasparova politična partija očitno še ne bo postala hitropotezna, ampak ostaja počasno premikanje figur, pri katerem lahko na videz drobna poteza močno spremeni položaj. Petkova oprostilna sodba za Garija Kasparova je že takšna, ni pa še jasno, ali se z njo odpira razpoka v Putinovi obrambi ali pa gre za še en njegov uspešni politični gambit.