Obletnice so priložnost za oziranje nazaj, zato me zanima, na kaj se je vaš festival odzival v devetdesetih in na kaj se odziva danes?

V devetdesetih smo še posebej hoteli ponuditi priložnost mladim umetnikom. To je bil čas takoj po razpadu Jugoslavije, ko je bila slovenska produkcija v razcvetu, prostor pa se je skrčil; umetniki so se počutili utesnjeno in so imeli izjemno željo, da prodrejo ven. Toda, določen prostor lahko internacionaliziramo samo tako, da ga naredimo enakovrednega drugim, se pravi, da smo v Sloveniji morali ustvariti prostore, ki bi omogočali predstavitev tujih umetnikov. To počnemo še danes, saj so slovenska gledališča še vedno repertoarno zasnovana in zato nimamo produkcijske in distribucijske platforme kulturnih centrov, naš umetnik se v kontekstu produkcijskih pogojev še vedno ne more postaviti ob bok priznanim svetovnim umetnikom. V tujini je drugače, belgijske skupine igrajo po Nizozemskem in v najmanj desetih mestih v severni Franciji, Luksemburgu in Nemčiji. Pri nas pa celjsko gledališče morda enkrat letno gostuje v Kranju. Repertoarne družine imajo svoje prednosti, a prostora za predstavitev tuje umetnosti v njih ni.

Kaj se je potem spremenilo od prvih festivalskih dni?

Prej je festival temeljil skoraj izključno na predstavah, zdaj pa imamo tudi več drugih dogodkov in socialnih partnerstev, smo bolj družbeno odgovorni in ekološko angažirani. Mladi levi so danes postali križišče mednarodnih tokov in lokalne skupnosti, ki ji namenjamo zelo veliko pozornosti. Po predstavi se tako na istem prostoru nahajajo umetniki iz New Yorka in naši sosedi - po tem smo zares posebni.

Kako ste od sodobne umetnosti prešli k problematiki javnega prostora, ekologije, socialnega in medgeneracijskega vključevanja?

Bistvo našega delovanja je predstavljanje umetnosti, hoteli pa smo nagovoriti tudi drugo občinstvo. Ni dovolj, da na primer na predstavo povabimo upokojence, temveč je pomembno to, da se ti počutijo kot del nečesa, kar se dogaja v njihovi okolici. Ko govorimo o dostopnosti kulture, ne govorimo samo o zaključni konzumaciji neke predstave, razstave ali koncerta, temveč tudi o tem, koliko je posameznik udeležen v umetniških procesih, do katerih tudi ima pravico. Če obiščete nekaj ljubljanskih festivalov, boste ugotovili, da so na njih vedno isti ljudje, se pravi, da delamo stvari drug za drugega. In to je narobe, moramo se odpirati. Današnje evropsko občinstvo je belo, bolje situirano, bolj izobraženo. To pa ni povprečni evropski državljan, resnično stanje je dosti bolj pestro. Sodobna umetnost pripada vsem, četudi samo sobiva z njimi. Ne tiščimo umetnikov v vlogo socialnih delavcev, temveč poskušamo razpreti mehko tkivo festivala, ki naj tako postane dostopen širšemu občinstvu.

Preko tovrstnih projektov lahko dostopate tudi do sredstev iz skladov, ki niso namenjena sofinanciranju izključno kulturnih dejavnosti. Najbrž je to dodaten argument za izvajanje tovrstnih programov?

Mednarodna sredstva za kulturo niso nikoli namenjena "čistim" umetniškim projektom. Če želite uprizoriti klasičnega Shakespearja, boste težko dobili sredstva iz evropskih skladov, ta so namenjena neki dodani vrednosti, ali širšemu povezovanju različnih sektorjev, ali posebnim temam, kot so medkulturni dialog ali aktivno staranje. Sicer pa je dostop do sredstev le dodatna motivacija in ne razlog. Pri iskanju sredstev se držimo načela, da iščemo sredstva za programe, ki jih želimo izvajati in ne program za sredstva, ki smo jih pridobili.

Posebnost letošnjega festivala so tudi brezplačne vstopnice. Kakšno pa je bilo razmerje med akreditacijami in plačljivimi vstopnicami na prejšnjih festivalih?

Nimam natančnega podatka, a naj opozorim, da je posebnost našega festivala to, da gostimo zelo veliko novinarjev, producentov in umetnikov, ki ostanejo ves čas festivala pri nas, približno tretjina izdanih vstopnic je bila torej akreditacij. Prispevek v blagajno ni bistven del našega proračuna in tudi zato smo se odločili, da pritegnemo tiste, ki si jih v teh zaostrenih razmerah ne morejo privoščiti, vse druge pa povabimo k prostovoljnim prispevkom.

Ste eden izmed redkih festivalov, ki nimajo težav s financiranjem, polovica vašega proračuna pa prihaja iz evropskih sredstev.

Težave s financiranjem imamo, ampak vsak rez ali izpad prihodkov poskušamo nadomestiti. Bili smo izredno uspešni na razpisu evropske komisije, dobili smo največje možno število točk in si tako zagotovili triletno financiranje. Pogosto nas vabijo, naj pridemo predavat o pridobivanju in vzgajanju občinstva, in videti je, da postajamo primer pozitivne prakse. Sicer pa so vse slovenske nevladne organizacije na področju kulture izjemno uspešne v pridobivanju evropskih sredstev. Pridobimo vsaj polovico več kot prijavitelji iz drugih držav.

Je to eden izmed vaših odgovorov na vprašanje, kako prelisičiti krizo, o čemer boste razpravljali tudi na letošnji okrogli mizi?

Vsekakor, čeprav smo v strahotni nevarnosti, kajti evropska sredstva lahko pridobimo samo na podlagi zagotovljenega lokalnega financiranja. Bolj se bo zmanjševal lokalni delež, manj bomo pridobili evropskih sredstev. Ko smo pregledali poslovanje v lanskem letu, smo ugotovili, da so sredstva, ki nam jih država namenja izključno za program, manjša kot sredstva, ki smo jih vrnili z dajatvami in davki. Torej smo državi vrnili vse, kar je vložila. Potem se seveda vprašam, zakaj bi se morali še tržno obnašati, glede na to, da hkrati proizvajamo nova delovna mesta in zaposlujemo mlade takoj po fakultetah. Imamo osem rednih sodelavcev - tri samozaposlene in pet zaposlenih, ter še 60 drugih sodelavcev, ki so bodisi študentje bodisi starejši od petdeset. Vsa sredstva, ki jih dobimo, porabimo v Sloveniji in s tem poganjamo druga kolesja. Pri pridobivanju sredstev ni pomembno le to, kako zasnujemo projekte, temveč v kakšnem okolju jih prijavljamo, in naš prostor še ne razume, da je kultura lahko gonilo socialne in gospodarske prenove.

Pred petnajstimi leti ste nastali kot festival, ki podpira mlade, a je videti, da je status mladih danes drugačen. Teatrolog Ress Bosshart, ki bo letos gostoval na festivalu, pravi, da je ideologija novega in mladega skladna z ekonomsko dimenzijo svobodnega trga, saj so mlajši režiserji nezahtevni in slabše plačani. Starejši pa so zato izrinjeni s trga.

Ne bi se mogla bolj strinjati. Bosshart je bil intendant treh nacionalnih teatrov v manjšem nemškem mestu, ki jih je poskušal prevetriti, a mu je uspelo samo deloma. Tem inštitucijam očita, da posrkajo mlado kri in jo izpljunejo. Umetnik tako postane del neoliberalnega sistema: dela rad, veliko, je malo plačan in v vsem tem naj še uživa. Tudi mi smo imeli razcvet mladih umetnikov v devetdesetih in to so bila imena, ki bi danes lahko režirala po vseh evropskih gledališčih, a se to ni zgodilo, ker niso imeli lokalne podpore. Produkcija Betontanca v Gledališču Glej v letu 1992 je bila narejena z 12 milijoni tolarjev, kar je današnjih 60.000 evrov. Dvajset let kasneje za lokalno produkcijo lahko pridobimo le 30.000 evrov slovenskih sredstev. Zato so tiste, ki so delali v gledališču, posrkala repertoarna gledališča, koreografi in plesalci pa se še vedno borijo za stabilnejši status v družbi.

Kaj lahko festival naredi za "stara kljuseta", kot jih imenuje Bosshart?

Lahko jim pomagamo tako, da jih predstavljamo, a od tega ne bodo preživeli. Napovedi pa niso obetavne. Države se bodo vse bolj zapirale v nacionalne meje in tako bo manj denarja za mednarodna sodelovanja. Srednja generacija je trenutno v vseh poklicih najbolj ogrožena in tukaj kulturniki nismo izvzeti.